Ledino pri vključevanju v pedagoški procesi je orala Ana Mayer, ki je leta 1918 absolvirala študij kemije na Filozofski fakulteti Univerze na Dunaju. Po prevratu je študij s pripravo doktorske disertacije dokončala na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Po spletu okoliščin je bila promovirana kot prva doktorica znanosti najstarejše slovenske univerze junija 1920.
Mayerjeva je pomagala pri organizaciji kemičnega inštituta in sodelovala v študijskem procesu. Zaradi omejenih možnosti za njeno karierno napredovanje in želje po družini je Mayerjeva zapustila univerzo ter nato skupaj z možem ustanovila podjetje.14 Šele ob bolj ugodnih finančnih pogojih so na kemiji habilitirali znanstvenico, in sicer Marto Blinc, neposredno pred drugo svetovno vojno, ob reformi študija, oblikovanju novih stolic ter bistveno povečanemu vpisu študentov na študij kemije, tako na Filozofski fakulteti kot tudi na Tehniški fakulteti.15
Mayerjeva je želela nadaljevati z akademsko kariero, vendar prave priložnosti ni bilo, zato je z možem ustanovila svoje podjetje. Za njo sta prišli še dve raziskovalki, Marija Perpar in Marta Blinc, z izrazitimi raziskovalno-akademskimi ambicijami. Vodja inštituta Maks Samec je doktorske kandidate in boljše študente angažiral kot laborante in asistente v inštitutu.16 Zaradi jugoslovanske kulturne politike, ki je bila na eni strani finančno omejevalna, na drugi strani pa je prosvetno ministrstvo odkrito favoriziralo razvoj beograjske univerze, se število novih zaposlitev na ljubljanski univerzi od 1921 do 1937 ni bistveno povečalo. Profesorji so lahko svojim študentom zgolj pomagali s priložnostnimi zaposlitvami, pri pridobivanju štipendij, in tudi s pridobitvijo zaposlitve v Ljubljani, s tem pa tudi dostop do bolje založenih knjižnic, do laboratorijev in seveda tudi druženja s svojimi kolegi znanstveniki.17
Mladi znanstveniki, ki so svojo pravo priložnost, tako kot denimo Marija Perpar, dočakali šele po drugi svetovni vojni, so pozitivne zglede svojih mentorjev, v skladu z akademsko tradicijo, prenašali naprej, na mlajše kolege. Med profesorji, ki so se sloveli kot strogi, a pošteni profesorji, in so svojim najboljšim študentom omogočili raziskovalni in osebnostni razvoj, posebno mesto zaseda Marija Perpar. Najbolj talentiranim študentom je omogočila začetek akademske kariere, nato pa raziskovalni razvoj in pomoč pri pridobitvi stabilne zaposlitve v kritičnem obdobju njihovega poklicnega življenja, nekaj let po doktoratu, ko znanstvenik doseže intelektualni vrh.18
14 Oset, 2015d, 16; Milenković, 2007, 303–307.
15 Oset, 2015a, 139–140; Kobal, 2015b, 101.
16 Zupan, 2016, 266.
17 Petre, 1937, 133–136.
18 Prim. Tišler, 2001, 34–42; Kobal, 2015a, 242.