V Trebnjem je prvo javno knjižnico po razpadu Bralnega društva v okviru svojih dejavnosti ustanovilo telovadno društvo Sokol v začetku leta 1931. V Knjižnici Pavla Golie Trebnje hranimo mapo z dopisi Sokolskega društva Trebnje, nastalimi v letih 1931-1932.
Najstarejši spomini uporabnikov in prostovoljcev segajo v obdobje po letu 1930, ko je bila knjižnica v stari osnovni šoli na Rimski cesti v bližini cerkve. Gospod Koštal, ki je takrat skrbel za knjižnico, je bil tako prvi vpisan v katalog bralcev.
Žal je druga svetovna vojna zarezala tudi v knjižnični fond te prve javne knjižnice. Med vojno so jo ljudje dobesedno raznesli. Po vojni se je precej knjig vrnilo, knjižnico pa je prevzelo Prosvetno društvo Josip Jurčič. V tem času je preživela pravo čistko, saj so s polic odstranili mnogo knjig, ki so takrat veljale za neprimerne.
Ena izmed knjižničark, ki je skrbela za knjižnico v petdesetih letih 20. stoletja, je bila tudi Ana Roza Nuša Juvanc Gerden. Z možem že več kot 50 let živita v Beogradu in v slovenskem izseljenskem društvu Sava skrbita za ohranjanje slovenske kulture v Srbiji. Gospa Ana Roza Nuša nam je ob 80-letnici knjižničarstva na Trebanjskem zaupala nekaj spominov na knjižnico v tistem času. Leta 1950 se je v Radencih udeležila tečaja, na katerem so jih naučili, kako urediti knjižnico, voditi inventarno knjigo, opremiti knjige, kako delati z bralci itd. V Trebnjem so organizirali knjižnico s pomočjo krajevnega in mladinskega odbora. Prostore so dobili v prosvetnem domu. Tam, kjer so zdaj toaletni prostori, sta bili dve majhni sobici. Prve leposlovne knjige so prinesli mladinci od doma. Bilo jih je dvajset z brošurami vred. Toda do konca leta so zbrali že več kot sto knjig, ki so bile z različnih področij. Knjižnica je bila odprta dvakrat na teden po dve uri. Na osnovni šoli je imela gospa Ana Nuša Roza krožke, na katerih je vzpodbujala otroke, naj pridejo v knjižnico.
Njene spomine smo objavili v zborniku, ki smo ga izdali ob omenjeni obletnici.
Žal je druga svetovna vojna zarezala tudi v knjižnični fond te prve javne knjižnice. Med vojno so jo ljudje dobesedno raznesli. Po vojni se je precej knjig vrnilo, knjižnico pa je prevzelo Prosvetno društvo Josip Jurčič. V tem času je preživela pravo čistko, saj so s polic odstranili mnogo knjig, ki so takrat veljale za neprimerne.
Ena izmed knjižničark, ki je skrbela za knjižnico v petdesetih letih 20. stoletja, je bila tudi Ana Roza Nuša Juvanc Gerden. Z možem že več kot 50 let živita v Beogradu in v slovenskem izseljenskem društvu Sava skrbita za ohranjanje slovenske kulture v Srbiji. Gospa Ana Roza Nuša nam je ob 80-letnici knjižničarstva na Trebanjskem zaupala nekaj spominov na knjižnico v tistem času. Leta 1950 se je v Radencih udeležila tečaja, na katerem so jih naučili, kako urediti knjižnico, voditi inventarno knjigo, opremiti knjige, kako delati z bralci itd. V Trebnjem so organizirali knjižnico s pomočjo krajevnega in mladinskega odbora. Prostore so dobili v prosvetnem domu. Tam, kjer so zdaj toaletni prostori, sta bili dve majhni sobici. Prve leposlovne knjige so prinesli mladinci od doma. Bilo jih je dvajset z brošurami vred. Toda do konca leta so zbrali že več kot sto knjig, ki so bile z različnih področij. Knjižnica je bila odprta dvakrat na teden po dve uri. Na osnovni šoli je imela gospa Ana Nuša Roza krožke, na katerih je vzpodbujala otroke, naj pridejo v knjižnico.
Njene spomine smo objavili v zborniku, ki smo ga izdali ob omenjeni obletnici.
