Orožnov rokopis, Kolomonove bukve, predvidoma s konca 19. stoletja, se je ves čas hranil na Orožnovi domačiji ali pr’ Žafran, kot se je reklo včasih. Po Grafenauerjevih besedah naj bi bil natisnjen Kolomonov žegen sestavljen iz dveh delov.
Prvi del je služil predvsem ljudem v vojski, da so se lahko varovali pred vsakim sovražnikovim orožjem (Grafenauer, 1945: 55). Rokopis se začne z molitvijo Souražnike premagat (/…/ dese bojo mene bati mogli, ko bojo me ugledali dese bojo na vsih udah tresli /…/). V drugem delu Kolomonovega žegna je človek z njim in z božjo pomočjo ter božjih svetnikov prisilil duhove, da odkrijejo zaklade, ki jih Orožen imenuje šaci (Perg špeigel naredit: /…/ poteim poglei skus boš vidu skus vsako goro vsaki šac v zemli Bog bo srečo dau /…/).
Raziskovalci tovrstnih zarotitvenih besedil so prepričani, da so bila ta namenjena predvsem vojakom, ki so šli v vojsko, kljub temu da se drugi del vsebinsko razlikuje od prvega in je namenjen pridobivanju posvetnega blaga.
V Orožnovem rokopisu ni opaziti, da bi bil sestavljen iz teh dveh omenjenih delov, ampak so odlomki ne glede na namen napisani naključno, zato lahko predvidevamo, da je prepisovalec prepisoval besedila po potrebi oz. tista, ki so se mu zdela pomembna za takratne življenjske okoliščine. Vsaka daljša pot je zaradi slabih prometnih povezav od naših prednikov zahtevala tudi po nekaj dni. Naše skromno kmečko prebivalstvo se je na daljše poti odpravilo za posebne priložnosti in ker je bila na poti nenehno preteča nevarnost bodisi zaradi bolezni ali drugih vzrokov, je bil njihov nepogrešljivi pripomoček prav Kolomonov žegen. Grafenauer v svoji obsežni razpravi o Kolomonovem žegnu in Duhovni brambi piše, »da že tiskarski kraji, ki jih navajajo nemški tiski (Zegen zu Wasser und Land itd.) pričajo, da so bile te knjižice določene za romarje, ki so hodili iz vseh krajev, tudi iz Avstrije in Ogrske v Köln, v Aachen in v Trier. Hkrati pa se je povečal tudi tovorniški promet in v času vladanja Jožefa II. se je manevrski prostor sprostil tudi kmetom, ki niso bili več tlačani in so lahko posest zapustili zaradi prevozništva. Še zadnji vzrok, zakaj se je ta knjiga dobro prodajala ali pri bukovnikih hitro prepisovala, so slabe gospodarske razmere v 1. polovici 19. stoletja. Predloge Kolomonovih žegnov naj bi bila napisana v knjižni slovenščini z oblikami protestantskih pisateljev ter z odrazi takratnega gorenjskega ter zahodnorožanskega narečja.