Utrip komenskih ulic
“V času italijanske oblasti je imela vas ulice. Glavna cesta, ki vodi z Brda do Jezera, se je imenovala ulica Vittorio Emanuele III. Tu so bili vsi važnejši objekti: dispanzer, lekarna, okrajna sodnija, žandarmerija, davkarija in financa, pošta, več trgovin, gostilne in obrtne delavnice. Ob tej cesti je stala tudi dvorana, v kateri je pred I. svetovno vojno delovalo sokolsko društvo. Med vojnama se je ta dvorana imenovala Dopolavoro.
Ceste po Komnu niso bile tlakovane, zato je bilo po dežju veliko blata, v sušnem obdobju pa prahu. Šele v letu 1937–1938 so glavno ulico asfaltirali in sicer od Jaščeve kovačije do Brda.
Iz goriške elektrarne so v letu 1934 napeljali električne vodnike. Do tedaj so svetili s petrolejkami, le v mlinu pri Soldatovih so že mnogo prej uporabljali agregat za razsvetljavo mlina in družinske hiše, od koder so okrog leta 1924 napeljali električne vodnike v cerkev sv. Jurija.
Po pripovedovanju ljudi, ki so živeli v Komnu pred požigom leta 1944, je bilo to lepo, prijetno naselje, vedno polno ljudi na glavni ulici, kjer so se srečevali znanci tudi iz sosednjih naselij. Tu so urejali svoje upravne dolžnosti, nakupovali, obiskovali zdravnika.
Hiše so bile v glavnem kraške, kmečke, zidane s kamenjem. V domačije se je prihajalo skozi ‘kalune’ – portale na ograjeno dvorišče – borjač. Iz pristne kraške arhitekture sta izstopali stavbi notarja Kotnika in ambulanta Štorič, katero je obdajal urejen, z bogatim rastlinjem zasejan park.« (Komen, 1996, str. 32–33)
Ceste po Komnu niso bile tlakovane, zato je bilo po dežju veliko blata, v sušnem obdobju pa prahu. Šele v letu 1937–1938 so glavno ulico asfaltirali in sicer od Jaščeve kovačije do Brda.
Iz goriške elektrarne so v letu 1934 napeljali električne vodnike. Do tedaj so svetili s petrolejkami, le v mlinu pri Soldatovih so že mnogo prej uporabljali agregat za razsvetljavo mlina in družinske hiše, od koder so okrog leta 1924 napeljali električne vodnike v cerkev sv. Jurija.
Po pripovedovanju ljudi, ki so živeli v Komnu pred požigom leta 1944, je bilo to lepo, prijetno naselje, vedno polno ljudi na glavni ulici, kjer so se srečevali znanci tudi iz sosednjih naselij. Tu so urejali svoje upravne dolžnosti, nakupovali, obiskovali zdravnika.
Hiše so bile v glavnem kraške, kmečke, zidane s kamenjem. V domačije se je prihajalo skozi ‘kalune’ – portale na ograjeno dvorišče – borjač. Iz pristne kraške arhitekture sta izstopali stavbi notarja Kotnika in ambulanta Štorič, katero je obdajal urejen, z bogatim rastlinjem zasejan park.« (Komen, 1996, str. 32–33)
