Prvi koroški festival se je dogodil 14. oktobra 1945 na Ravnah na Koroškem (v tedanjem Guštanju). Povod zanj je bil slovesen začetek ravenske gimnazije. Ljudje so ga potem, ko je postal tradicionalen, imenovali tudi »naš okrajni festival«. Okraj pa je bil tedaj še na Prevaljah. Dr. Franc Sušnik tako prične z opisom prvega izmed njih: »14. oktobra je bila prelepa jesenska nedelja. Na Koroškem ni lepših dni, kakor so lepe jesenske nedelje. Na Ravnah je bilo že navsezgodaj vse živo in v pušeljcih. Za rednim je prišel še dolg posebni vlak, prišli so sosedi, prišli so Mariborčani, Ljubljančani, Društvo poštarjev iz Ljubljane, cela Mestna vrtnarija iz Ljubljane, Klub koroških Slovencev, Vrhničanke, Primorci, Tržačani, brž za njimi truma Korošcev izza meje…«2
Festivalski program je bil naravnan na deveto uro zjutraj. Na grajskem dvorišču se je trlo ljudi, ki so prepevali narodne in revolucionarne pesmi. Dopoldanski spored je bil namenjen slovesnemu začetku gimnazije v prostorih gradu Ravne. Začel ga je Stanko Hromc v imenu guštanjskega KNO, za njim pa je govoril zastopnik ministra prosvete Viktor Smolej. Nato je dobil besedo Luka Juh, prvi povojni »župan«. Vmes je zapel kvintet Radia Ljubljana, nato pa je govoril Beno Kotnik, naš ljudski poslanec. Martin Greif je govoril v imenu glavnega odbora sindikatov, za okrožni odbor OF Maribor pa Tone Rader – Jasko. Medtem je prihajal po klancu takratnega »gimnazijskega (kostanjevega) drevoreda« dolg sprevod vozov in avtomobilov. Na enem so bili gozdarji, na drugem fužinarji, na tretjem rudarji z improviziranim vhodom v jamo; na četrtem predice in svati – celotna Mežiška dolina v podobah svojega dela. Zadnji je govoril Franci Paradiž kot predstavnik ravenskih dijakov. Praznovanju se je takrat pridružil tudi podpredsednik slovenske vlade dr. Marjan Brecelj. Ker se je program odprtja gimnazije bližal koncu, so ga koroška dekleta obsula s šopki cvetja.
Pol ure pred opoldnevom je bila v kulturnem domu akademija mladih ravenskih dijakov, v spodnji dvorani ravenskega gradu pa so odprli slikarsko razstavo z motivi iz ravenske železarne in bližnje ravenske okolice. Razstavljali so Nikolaj Omersa, Rajko Slapernik in Franjo Zupan.
Ob štirinajsti uri se je pričel festival v grajskem parku. Spet so se najprej zvrstili govorniki: Karel Doberšek, dr. Marjan Brecelj, Tržačan Štoka in kot zadnji Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, ki je sklenil: »Ljudstvo bi rado pokazalo iniciativo, pred nami stoji naloga, da omogočimo najširšim množicam kulturo, kino, gledališče, šole, knjižnice. Pokazati moramo, da se ne znamo le boriti proti fašizmu, ampak tudi postavljati domove, kjer bo domovala kultura. Sile ljudske duše želijo kulturo…«3
Zbrana množica ljudi si je zatem ogledala »Koroško storijo«, venec dvanajstih prizorov iz razgibane koroške zgodovine. V parku se je odvila repriza koroškega ustoličenja in kmečkih puntov, prišli so Miklova Zala, krog koroških buditeljev in ljudski pevci z Lesičjekom na čelu; dogodili so se »koroška ovset«, Malgaj in plebiscit, okupacija in pregnanstvo, prizor partizanskega upora in zbor delovnih ljudi v narodnih nošah in delovnih oblekah.
Dr. Franc Sušnik se tako spominja sklepa prireditve: »Že se je sonce nagnilo čez Navrški vrh, park je bil še poln ljudi, zamaknjeni otroci so zlezli na orjaško smreko, da se je veja ulomila pod njimi, pa so se zdravi pobrali, le Kralj Matjaž, ki je imel svojo votlino pod to smreko, se je prijel za glavo in ko je videl, da je cela, je tiho zarobantil. Okoli stojnic pred parkom pa je bilo še dolgo veselo.«4
2 Dr. Franc Sušnik: O prvem izmed njih. V: X. koroški festival: za 10. obletnico osvoboditve od 16. do 19. junija 1955, Ravne na Koroškem (Domoznanski oddelek Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika.)