Dela, ki so nastala v 20. letih 20. stoletja, torej iz časa njegovega študija, pa zrcalijo v glavnem značilnosti slikarstva francoske romantike, posebej slikarjev barbizonske šole, ki so pripravljali pot impresionizmu. Na Madžarskem je to smer predstavljal krajinar Lászlo Paál. V tem obdobju je Vrečič gradil svoj likovni izraz na kontrastu svetlo temnih površin, običajno zelenih gozdov in svetlega neba. V prvem obdobju študija se pri Vrečiču kaže realistična usmeritev, cepljena na poskuse impresionistične odslikave, v drugem pa že vpliv alföldske in szolnoške šole in v skladu s tem je postajala izrazitejša vse bolj ekspresionistična naravnanost.
Vrečičevo zrelo obdobje, ko je dosegel vrhunec likovnega ustvarjanja, so bila trideseta leta 20. stoletja. Kot svobodni umetnik, neobremenjen s službenimi obveznostmi, je tedaj prepotoval tudi velik del srednje Evrope, vendar je najraje zahajal v rojstni kraj, kjer je našel najljubšo motiviko za svojo umetniško izpoved. V slikah iz tega obdobja so opazni elementi barvnega impresionizma, izvedenega s temperamentno slikarsko potezo in debelimi nanosi barve. To obdobje je tudi motivno najbolj raznoliko in v tem času je nastalo največ slikarjevih poznanih in priljubljenih del.
Po letu 1940 pa iz Vrečičevih krajin skoraj povsem izgine figura. Slike, ki so nastajale v tem obdobju, so pogosto horizontalno razdeljene na zemeljski in nebesni del, na stičišču obeh pa je pas drevja in posameznih stavb, strnjenih v temno linijo, izza katere se blešči zlata svetloba. Ti nizki horizonti, temni obrisi dreves na nebu in mirna razgrnjenost polj v razkošju zelenih, rdečih, rjavih, rumenih barvnih odtenkov ustvarjajo svečan mir, ki diha iz teh slik – kot bi Vrečič upodabljal svoje Prekmurje le ob večerni svetlobi zahajajočega sonca. A dejstvo je, da za večerom nastopi noč in po toplih sencah zahajajočega sonca nastopi tema. Poleg tega je bil to čas prihajajoče teme, čas vojne, čas strahu in sovraštva, ki je zajelo Evropo.
Kaj bi prinesla 50. leta v njegovem likovnem ustvarjanju, lahko ugibamo, a vedeli ne bomo nikoli …
Literatura:
Obal, F. (2001). Ludvik Vrečič. Evangeličanski koledar, str. 150-160.
Gabršek Prosenc, M. (2000). Ludvik Vrečič 1900–1945. Murska Sobota: Pomurska založba (zbirka Monumenta Pannonica).