Postali so poljedelci, ki so v srednjem veku poznali že skoraj vse vrste krušnih žit: proso, ječmen, pšenico, piro, rž in oves. Tudi prebivalci v okolici Celja so sejali vse te vrste krušnih žit, poleg tega pa še ajdo in koruzo. Slovenski polihistor
Janez Vajkard Valvasor (1641 – 1693) v Slavi vojvodine Kranjske opisuje devet različnih žitaric, iz katerih so njegovi sodobniki v naših krajih pekli kruh. Hvalil je beli pšenični, rženi in koruzni kruh, kot slabša pa je omenil ajdov kruh, črn kot zemlja, in sirkov, ki naj bi bil preveč krhek.
Veliko opravil je bilo potrebnih, preden je nastal: priprava zemlje in semena, setev, nega, žetev, mlačev, mletje in na koncu peka. Vsako opravilo ima svojo zgodovino in bi si zaslužilo posebno obravnavo, toda ker je bil do zgodnjega srednjega veka mlinar tudi pek (kasneje se je pekovska obrt osamosvojila), velja obe tesno povezani obrti obravnavati skupaj.
