Društvo je skupina prostovoljno organiziranih ljudi, ki jo združujejo skupni cilji in pravila delovanja. Pravico do zborovanja in združevanja sta z društvenimi pravili uzakonila Zakon o društvih in Zakon o zborovanjih leta 1867, s čimer si je država zagotovila nadzor nad dejavnostjo, ki se sicer ni financirala iz njenega žepa, lahko pa bi v primeru nesprejemljivih političnih idej postala škodljiva. V drugi polovici 19. stoletja so začela nastajati narodnobuditeljska društva, ki so delovala po vzoru čitalnic. Značilnost tega obdobja je, da so nemška društva dobivala svoje dvojnike v slovenskem jeziku. Društva so ustanavljali in v njih sodelovali učitelji, obrtniki, trgovci, nad nemško usmerjenimi pa je imela patronat v glavnem rudniška inteligenca. V Zasavju so bila med prvimi strokovna in gospodarska društva (Hacin, N. et. al., 2001, str. 54).
Za obdobje pred 1. svetovno vojno je za Zasavje značilna odmaknjenost od kulturnih središč, nizek izobrazben nivo, sredstva, ki so komaj zadoščala za življenje in dolg delovni dan – parametri, ki so določali kulturno raven in izobrazbeno raven večine prebivalstva. Konec 19. stoletja so začela nastajati prosvetna in izobraževalna društva, ki so bila namenjena novemu sloju ljudi – delavstvu. Za uporabo slovenskega jezika v šolah so se borile podružnice Ciril-Metodove družbe (nestrankarska, narodnoobrambna organizacija). Poučna predavanja, dramske uprizoritve in tudi veselice, ki so prinašale dobiček, so prirejala bralna društva (Hacin, N., 2001, str. 54).
Pri širjenju čitalnic in bralnih društev v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem se najprej opazi zakonitost policentričnega širjenja. Čitalnice so najprej ustanavljali po večjih mestih in trgih, razen na Primorskem, kjer so jih ustanavljali tudi po manjših zaselkih. Proti koncu 19. stoletja so v manjših krajih in manjših skupnostih zaživela predvsem bralna društva (Uršič S., 1999, str. 81-82).
Uršičeva (Uršič S., 1999, str. 79-82), razširjenost čitalnic na Slovenskem umešča v štiri obdobja: 1. obdobje 1861 – 1870, 2. obdobje 1871 – 1880, 3. obdobje 1881 -1890, 4. obdobje 1891 – 1899. V zadnjem, četrtem obdobju omeni tudi dejavnost rodoljubov v Zasavju, saj naj bi ustanovili kar šest čitalnic: Gornji Grad, Sv. Jedert, Ponikva, Petrovče, Zagorje, Radeče. Pri tem je potrebno opozoriti, da je Zasavje preveč razširila v Savinjsko dolino, tako da bi v to kategorijo dejansko spadali le čitalnici v Zagorju in pogojno Radeče.
Društvene knjižnice pred vojno v Trbovljah ni bilo, njeno nalogo je opravljala Občinska knjižnica, ki jo je ustanovila občina leta 1908 v spomin na šestdesetletnico cesarjevega vladanja (cesar Franc Jožef I.) (Orožen, J., 1958, str. 714). V Zagorju so imeli delavci v svoji organizaciji Unija knjižnico, ki je štela okrog 250 zbranih knjig. V Litiji je obstajala v tem času Okrajna učiteljska knjižnica (Vučetič, M., 1981, str. 190).