O trpljenju in bridkostih, ki jih je našim prednikom povzročilo divjanje kuge, danes pričajo številni spomeniki: cerkve, kapele, oltarji ter številna kužna znamenja, postavljena kot zahvala, da je strašna bolezen ponehala ter s priprošnjo, da se nikdar ne bi več ponovila. Stojijo tako v mestnih središčih kot po številnih vaseh, poljih, gmajnah in hribih.
Mnoga znamenja so v resnici nekakšni nagrobniki, saj so postavljena nad posameznimi grobovi ali skupnimi grobišči izven pokopališč in naselij, kamor so nekoč pokopavali umrle za kugo. Večina jih izvira iz 17. stoletja, ko na Slovenskem skorajda ni bilo mesta, trga ali vasi, kjer bolezen za seboj ne bi pustila kup mrličev. Navadno so izklesana iz kamna ali zidana. Nekatera so preprosta, druga so opremljena s kipi različnih svetnikov – zavetnikov v sili. Na tem mestu predstavljamo le nekaj kužnih znamenj, ki so se ohranila v širši okolici Ptuja.
