Že kot srednješolec se je poskušal v pisanju. Prvi Ilaunigov prispevek sega v leto 1896, ko je v celovški reviji Mir, tedaj edinem slovenskem listu, objavil spis z naslovom Suhi borovec. K pisanju ga je vzpodbujal njegov profesor dr. Jakob Sket. Za Ožbolta Ilauniga, literarnega ustvarjalca, je bilo leto 1899 plodno, saj je iz lemenata pošiljal redno krajše literarne prispevke v Mir.
Med njegovimi povestmi je bila tedaj najbolj priljubljena pristna koroška humoreska Tine in Barigeljc. Skupaj s prijateljem Francetom Kotnikom sta v počitnicah prepotovala vso slovensko Koroško in na številnih zborovanjih in veselicah čitala svoja dela. Njegovi rojaki so ga poznali kot reberškega Ožbeja, šaljivca in zanimivega pripovedovalca.
Njegovi članki so bili objavljeni tudi v Slovenskem gospodarju, Slovencu in drugih listih. Leta 1923 je postal sodelavec Koroškega Slovenca, ki je izhajal na Dunaju. Do leta 1929 je v njem objavljal svoje prispevke anonimno ali s psevdonimi: Franjo Smolnik, Podjunčan, Rebrški Ožbej.
Ilauniga je privlačila zgodovina in dogodki v preteklosti. V časopisi je izšlo kar nekaj člankov o zgodovini Lenarta, kužnih znamenjih, gerihtnem križu in bližnjem Gradu Hrastovec. Ilaunigovo literarno ustvarjanje pa ni omejeno le na dopisovanje v tedanjih listih in časopisih. Lotil se je zgodovinskih tem in nastale so zgodovinske povesti, predvsem iz njegove rodne Koroške. Le nekaj njegovih del je bilo natisnjenih, marsikaj je ostalo v rokopisu.
Natisnjene so bile:
1927 – SLEDNJI VITEZ REBERČAN,
1927 – ČRNI KRIŽ PRI HRASTOVCU,
1927 – KAPELŠKI PUNT,
1930 – TATENBAH
Zgodovinska povest Črni križ pri Hrastovcu se je zelo priljubila pri Lenarčanih, saj jim je odkrivala dogodke z Gradu Hrastovec v preteklosti. Župnik v Cerkvenjaku, g. Davorin Petančič, jo je leta 1932 dramatiziral in katoliško društvo Zarja iz Lenarta jo je z velikim uspehom igralo v bližnjih krajih, pa tudi v Mariboru v letu 1933 in naslednjih letih. Povest je bila dramatizirana ponovno 1953. leta in do danes velikokrat uprizorjena.
Nekaj del je ostalo v rokopisih, med njimi zbirka črtic Solnčni dnevi, kjer je zbral krajše zgodbe, ki jih je napisal v dijaških letih in kasneje, med rokopisi je ohranjena tudi Kronika Okrajne sodnije Lenart in kronika Sreskega sodišča sv. Lenart, Zgodovina Reberce, Oberamergan in drugo. Neobjavljenih je tudi 13 zvezkov rokopisa Moje življenje, ki ga je pisal kot dnevnik od 12. oktobra 1914. Le nekaj dni pred smrtjo, 30. januarja 1945, je vanj zapisal zadnji zapis.
Ob 60 – letnici Ožbolta Ilauniga je bil v Piramidi 1936/1937 objavljen članek:
»Nikoli ni sedel v kakem klubu leposlovec, ostal je ves tih in skromen v svoji samoti daleč ob strani pen-kluba in vodilnih revij in morda bi marsikaterega slovenskega kulturnega razsojevalca zaman vprašali, če pozna pisatelja dr. Ožbalta Ilauiga. /…/ Njegova dela so izšla brez hrupa, komaj kje mimogrede omenjena, a med širokimi ljudskimi plastmi so našla mnogo hvaležnih bravcec in priznanja. /…/ Dr. Ožbolt Ilaunig ni delal iz visokih ambicij in častihlepje mu je bilo vselej tuje, zasluži pa prav zato, da se ga vsaj spomnimo ob tem jubileju.«
