Tuji lastnik je želel svoje delavce zadržati v varni razdalji, zato jim je nudil vse razpoložljive ugodnosti. Ni želel imeti zapletov in stavk, skozi zdrave, vesele, zadovoljne in uspešne delavce je videl dobiček. Mautner je bil lastnik tudi tkalnice v Preboldu, vendar je bilo tu delavcev manj in tudi prejemali so manj bonitet. Med bonitete sodi prav gotovo tudi špinerbal.
Če se spomnimo, da so leta 1923 osamosvojene Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner (predilnica v Litiji in tkalnica v Preboldu) poslovale v celem Mautnerjevem tekstilnem koncernu z največjim dobičkom, da so zaradi tega ostale ne le samo v njegovi interesni sferi, pač pa tudi pod njegovim direktnim nadzorom, da so v Litiji zgrajena delavska stanovanja koristili predilniški delavci zastonj, druge tovarne svojim delavcem niso nudile brezplačnih stanovanj v svojih blokih, da so že leta 1927 zgradili dvorano Na Stavbah, da so informatorji omenjali špinerbal že za leto 1928, potem lahko sklepamo, da je bila litijska predilnica prva v Jugoslaviji, ki je priredila ta elitni ples tudi za delavce.
V nobenem kraju s predvojno tekstilno dejavnostjo, razen Litije, ne poznajo plesa pod imenom špinerbal, čeprav so bili plesi tekstilnih delavcev po drugi vojni kar precej razširjeni. V Litiji se to ime še redno uporablja, znano je vsem predilniškim delavcem, ki so delali v Predilnici do osamosvojitve in so ta dogodek še osebno izkusili ali pa o njem samo slišali.
Ida Dolšek v svoji knjigi Špinerbal, litijski ples predilcev navaja, da je poskušala pridobiti tudi informacije o podobnih plesih v takrat sestrski tovarni v Preboldu, v eni najstarejših tekstilnih tovarn v Tržiču, pa tudi v pozneje zgrajenih predilnicah in tkalnicah v Kranju in Mariboru. Ker ni razpoložljive literature, ki bi opisovala medvojno družabno življenje tekstilnih delavcev s poudarkom na plesu, se je naslonila le na informatorje.
Ples predilcev so v Litiji ponovno oživili po letu 1947, kar priča o enkratnosti in priljubljenosti tega elitnega dogodka. Uradno so ga preimenovali v ples predilcev, v pogovoru pa je ostalo še staro ime. Točne letnice avtorica knjige ni uspela dobiti, verjetno kakšno leto po vojni. To je bil čas pomanjkanja vseh materialnih dobrin, tudi blaga.
Ples, ki se je hitro povzpel na najpomembnejše mesto litijskih prireditev v letu, se je v celoti zgledoval po že znanem protokolu: realiziran je bil v predpustnem času; odvijal se je v sindikalni dvorani Na Stavbah, ki so jo v ta namen domači delavci primerno okrasili; z dunajskim valčkom ga je otvoril direktor, za ples je zaprosil najstarejšo predico; igral je priznani ansambel; povabljeni so bili tudi drugi ugledni meščani in tuji partnerji; s povojnim razvojem je ples pridobival na svojem ugledu, ga vzdrževal približno dobri dve desetletji in se počasi približal drugim, lahko rečemo, navadnim plesnim prireditvam; tako so plesali vsako leto vse do osamosvojitve Slovenije.
Ples predilcev so prirejali vedno v zimskem času, navadno teden dni pred pustom, zato so bile dobrodošle tudi maske. Primeril se je kdaj tudi na samo pustno soboto, čeprav je bila ta sobota rezervirana za maskenbal, ples v maskah. Najboljše maske so bile nagrajene. Tudi za te kostume so se lepo potrudili.
Tega dogodka se meščani še vedno spominjajo s ponosom in zavestjo, da so bili del velikega in uspešnega podjetja, ki ima v mestu Litija tradicijo od leta 1886.
