V Slovanski knjižnici, ki deluje v okviru Mestne knjižnice Ljubljana, hranimo veliko število pravilnikov in statutov ljubljanskih gospodarskih korporacij in raznoraznih društev. V tej digitalni zbirki predstavljamo gospodarsko družbo Ljubljansko delniško plinarno in njena Pravila. Nato predstavimo tudi delovanje naslednic te družbe vse do današnjih časov.
Ime in lastništvo gospodarske družbe sta se spreminjala, tudi samo podjetje se je moralo prilagoditi času in razvojnim smernicam, da se je obdržalo in je lahko proizvajalo plin. V obdobju med vojnama je delovalo kot Mestna plinarna, od petdesetih let kot Plinarna Ljubljana. Znotraj te je od sedemdesetih let deloval sektor Butan plin. Od 1990 Plinarna skrbi izključno samo še za preskrbo mesta z zemeljskim plinom, vključena je v družbo Energetika Ljubljana.
Ljubljansko plinarno so postavili na nekdanjih Perlesovih njivah ob današnji Resljevi cesti, ki je dobila prav po tej novi tovarni ime Tvorniška ulica (nem.: Fabriksgasse). Plinarniški obrat je sezidal in zagnal Ludwig August Riedinger do novembra leta 1861. Leto in pol pred tem, 31. 3. 1860, je podpisal pogodbo z ljubljansko občino za oskrbo s plinom za 35 let. Po začetku delovanja plinarne je skupaj z družbeniki ustanovil delniško družbo »Laibacher Aktiengesellschaft fűr Gasbeleuchtung«, po slovensko: Ljubljansko delniško družbo za plinsko razsvetljavo. V to družbo so vstopili trgovca Lambert Karl Luckmann (predsednik) in Vincenc Seunig (podpredsednik) ter zvonar Anton Samassa, hotelir in posestnik Andrej Malič in trgovec dr. Nikolaj Recher kot upravni svetniki.
Kako se je začelo?
Rudolf Andrejka je v prispevku o razvoju ljubljanske industrije med letoma 1859 in 1869 poudaril, da je prvo pobudo, da bi v Ljubljani uvedli plinsko razsvetljavo, podal kleparski mojster Jurij Freyberger s Sv. Petra ceste, ki je bil tudi zakupnik mestne cestne razsvetljave. Maja 1856 je na Sv. Petra cesti za poizkušnjo prižgal plinsko luč in zbudil splošno »željo, naj bi bile vse ulice po mestu s to lučjo razsvetljene«. Zato je ljubljanski magistrat pod vodstvom županovega namestnika, magistratnega svetnika Ivana Guttmanna, povabil meščane, naj se v čim večjem številu prijavijo za uvedbo plinske luči v njih stanovanja in lokale, saj se bo le v tem primeru splačalo proizvajati plin, ki lahko razsvetljuje veliko bolje kot kaj drugega. Na ta poziv se je prijavilo do sredi julija 1856 odjemalcev za kakih 700 svetilk, kolodvora niso šteli zraven. Vseeno se je magistratni svetnik Guttmann z vnemo lotil priprav in stopil v stik z družbo »Allgemeine osterr. Gasgesellschaft«, ki je takrat gradila plinarno v Trstu. Konec leta 1857. je bilo na magistratu posvetovanje, pri katerem so bili razen mestnih odbornikov kot izvedenci povabljeni tudi profesor Mitteis, kleparski mojster Freyberger in dr. in kjer so pripravili osnutek pogodbe, ki naj bi jo sklenili. Po njej naj bi bilo mesto dobilo 250 plinskih svetilk. Razsvetljava bi bila veljala nekaj čez 7000 fl. (tj. goldinarjev). Leta 1858 so dogovori že dozoreli do podpisa, vendar se je akcija ustavila, ker je prišla družba »Allgemeine osterr. Gasgesellschaft« v težave.
Tedaj se je pojavil Avgust Ludvik Riedinger, s katerim je mesto v začetku 1860. sklenilo pogodbo, ki jo je ljubljanski mestni svet na seji dne 30. marca 1860. potrdil. Stroški za razsvetljavo mesta bi po tej pogodbi znašali za 241 plinskih svetilk 5000 fl. na leto. Riedingerjeva plinarna je začela obratovati 9. novembra 1861. ter oskrbovala razen zasebnih lokalov – kavarn, gostiln, restavracij, trgovin itd. – tudi mestno razsvetljavo po glavnih ulicah in trgih. Vodstvo in last plinarne je bila sprva docela v rokah tvrdke A. C. Riedinger, ki jo je vodil ravnatelj Karl Beyschlag. Leta 1897 ga je na tem mestu nasledil Jurij (Georg) Burkhardt iz Augsburga.
Družbina pravila je državno ministrstvo potrdilo dne 23. julija 1863, na kar je družba prevzela od Riedingerja plinarno s stanovanjsko hišo in gospodarskimi poslopji v Tvorniški ulici 159 (od 1877.: št. 10; danes Resljeva cesta 28). Zemljeknjižni prepis se je izvršil dne 21. maja 1870. Plin se je sprva izdeloval iz lesa. Plinske cevi so se polagale med l. 1861.—1863 po notranjem mestu, v Gradišču ter v glavnih ulicah Kapucinskega, Šentpetrskega in Poljanskega predmestja. Cena plina (6 fl. v srebru za 1000 kubičnih čevljev) se je zdela Ljubljančanom precej draga, a zaradi prvotne majhne porabe ni mogla biti nižja. Družba za plinsko razsvetljavo, ki se je ustanovila l. 1863., je izvrstno uspevala, ker je letni konzum hitro rasel in so morali že l. 1863. zgraditi drugi, l.. 1885. pa tretji plinohram. Letni dobiček družbe je znašal okoli 18.000 fl. (pol milijona dinarjev v današnji valuti).
Po smrti nekaterih članov (Anton Samassa, dr. Nikolaj Recher, Andrej Malič) so bili v upravni svet izvoljeni bankir Emerik Mayer (1884), zvonar Albert Samassa (1887), finančnik Josip Luckmann (predsednik) in tiskarnar Otomar Bamberg (1892). Leta 1895 je mestna občina pod županom Ivanom Hribarjem odpovedala družbi »Aktiengesellschaft fiir Gasbeleuchtung« pogodbo. Začel se je dolgotrajni boj med mestno občino in družbo. Leta 1896. je bil župan Ivan Hribar kot zastopnik mestne občine kooptiran v upravni svet. Deset let pozneje (1906.) je ljubljanska mestna občina pokupila večino delnic ter je družba prešla v slovenske roke. Na občnem zboru dne 16. julija 1906. so bili po odstopu prejšnjih članov izvoljeni v upravni svet župan Ivan Hribar (predsednik), gimnazijski ravnatelj Andrej Senekovič (podpredsednik), dr. Danilo Majaron, dr. Karl Triller, ing. Jaromir Hanuš, dr. Ivan Oražen, Franc Kollmann in Franc Grošelj. Ravnatelj plinarne je postal Andrej Senekovič ter ostal na tem mestu do leta 1922. Nova uprava je l. 1907. plinarno temeljito preuredila in povečala. K obstoječim 3 gazometrom [tj. plinohramom] se je zgradil četrti s kapaciteto 3000 m³, uvedle so se nove retortne peči in nove čistilne naprave.
Leta 1916 je stopila Družba za plinsko razsvetljavo po sklepu občnega zbora z dne 8. julija 1916 v likvidacijo. Na podlagi ustne kupne pogodbe z mestno občino ljubljansko, odobrene v seji mestnega sveta dne 6. februarja 1917., je prišla plinarna v last mestne občine ljubljanske. Izbris »Delniške družbe za plinsko razsvetljavo v Ljubljani« se je izvršil šele 2. oktobra 1919.