Najbolj poznane ljubljanske perice so prebivale v Bizoviku pri Ljubljani.
V Slovenskem etnološkem leksikonu o pericah piše, da so bile to ženske, ki so poklicno prale perilo za mestne družine. Perice so bile številne v okolici Ljubljane, znane pa so bile tudi lavandére v vaseh jugovzhodno od Trsta. Do začetka prve svetovne vojne je bilo največ peric doma iz Barkovelj, Rojana, Sv. Ivana in Devina. Po koncu prve svetovne vojne so hodile perice delat v Trst iz slovenske Istre. Obrt se je najdlje ohranila v Rovtah, Lonjerju, Ricmanjih, Boljuncu in Dolini, kjer so perice prale vse do srede 70. let 20. stoletja.
Zakaj so se v Ljubljani pojavile perice?
V mestu nekoč ni bilo vodovodne napeljave in kanalizacije, kot je to samoumevno v sodobnem času, tako da velika večina prebivalcev ni imela možnosti, da bi si v domovih uredili pralnice ali kopalnice, seveda ni bilo na voljo tudi pralnih strojev. Ker pa so meščani nekako le morali oprati svoja umazana oblačila, se je pojavila potreba po delu, ki so ga za plačilo opravile perice. Te so svojim strankam ponujale res popolno storitev. Poleg odvoza in dostave na dom, so njihovo perilo temeljito oprale. To pomeni, da so ga skuhale, obelile in izprale, nato pa še posušile ter zlikale in zložile.
Iz Bizovika v Ljubljano hodijo,
pa velike punkle nosijo,
pa po Ljubljani kruha prosijo.
V Ljubljani so večino tega dela opravile perice iz predmestnega naselja Bizovik, ki leži na jugovzhodnem obrobju Ljubljane. Tam so bili na voljo številni potoki s čisto in mehko vodo, ki so imeli dovolj vode skozi vse leto in kjer so perice pri periščih lahko perilo oprale. Zemlja okrog potokov je bila gmajnska (skupna), zato pericam za uporabo perišč ni bilo potrebno plačevati. Ker pa Bizovik leži že na podeželju, je bilo tam tudi dovolj površin (travnikov), potrebnih za sušenje tako velikih količin perila. Perice so ga namreč na prostem sušile tako poleti kot pozimi.
Bizoviške perice sicer niso bile edine perice v Ljubljani, so bile pa najbolj številne. Več kot dve tretjini vseh peric je namreč prihajalo prav iz te vasi. Obstajalo pa je tudi manjše število žensk, stanujočih v mestu, ki so kot najeta pomoč prihajale prat perilo na dom k tistim strankam, ki so v stanovanjih že imele urejeno lastno pralnico.
Ob branju Bogatajeve knjige Domače obrti na Slovenskem ugotovimo, da so perice opravljale uslužnostno domačo obrt. Takšne obrti so kmečkemu prebivalstvu prinašale pomemben dodaten zaslužek. Poklicno pranje perila se je sprva razmahnilo v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane, glavno središče te obrti pa je bila vas Bizovik. O tej dejavnosti je poročal že Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske (1689):
“Zgornje in Spodnje Dobrunje, velika vas eno miljo pod Ljubljano, imajo ravno in dobro polje. Ta kraj bi mogli imenovati pralno in belilno vas, ker prebiva tu zelo mnogo peric in belilk, ki hodijo vsak teden v Ljubljano po umazano perilo in ga perejo: belijo tudi mnogo lanene tkanine in preje …”
Kljub Valvazorjevi omembi Dobrunj Bogataj sklepa, da se lahko te navedbe nanašajo tudi na sosednji Bizovik. Vzrok za razvoj pranja v okolici Ljubljane je tičal v socialni sestavi prebivalstva oziroma v socialni pripadnosti nosilcev teh dejavnosti. V glavnem so bili to kajžarji obrtniki. Možje peric so bili tesarji, zidarji, mizarji, kamnoseki in so bili v glavnem sezonsko zaposleni. Zato je bilo treba dohodek nadomestiti z dopolnilno obrtjo, kar je pranje perila bilo. Na tistih področjih, kjer ni bilo visokega odstotka kajžarjev, pranje ni imelo tako velikega obsega in so se zato perice bolj specializirale.
Perice so še po drugi svetovni vojni hodile v Ljubljano po perilo z ročnimi dvokolesnimi vozički, »kulami«, za kazere je načrt izdelal šentviški župnik Blaž Potočnik (1799-1872). Le redke perice so se še posluževale starejšega načina transporta, to je prenašanja v culah na glavi ali s punklji čez roko.