Lojze Zupanc se je rodil 21. septembra 1906 v Ljubljani, v delavski družini očetu Lojzetu, kovinostrugarju, in materi Mariji, delavki v tobačni tovarni. Osnovno in meščansko šolo je obiskoval v Ljubljani, učiteljišče pa je končal v Mariboru. Po koncu šolanja je odslužil vojaščino v Bileći, dvaindvajsetleten pa se je leta 1928 zaposlil; prvo službo je dobil na Štrekljevcu pri Semiču.
Ne tu, ne v drugih krajih ni ostal dolgo, saj so ga zaradi njegove naprednosti in kritičnosti oblasti nenehno prestavljale s šole na šolo. Tako je šel leta 1932 iz Štrekljevca v Škocjan pri Turjaku, kjer je bil zelo aktiven. Dal je pobudo za gradnjo novega šolskega poslopja, bil je poveljnik gasilske čete, prizadeval si je za oživitev društvenega in kulturnega življenja. Spor s skupino vaščanov v Škocjanu je bil verjetno razlog za neljubi dogodek, ki sta ga leta 1936 doživela z ženo Valerijo, tudi učiteljico na osnovni šoli. Ko sta se vračala z nedeljskega večernega sprehoda na Turjaku, ju je napadla manjša skupina krajanov in ju fizično poškodovala. Po tem incidentu, o katerem so pisali tudi v Učiteljskem tovarišu, sta bila oba premeščena v Staro Cerkev na Kočevskem. Ker je bil s svojimi kritičnimi pogledi na tedanje razmere v šolstvu, zavzemanjem za pravice podeželskega učiteljstva in kritiko takratnega zakona o narodni šoli čedalje bolj trn v peti nadrejenih, so Zupanca leta 1939 oblasti nazadnje obtožile, da je v neki satiri napadel kneza Pavla (»Znesel sem se le nad šolskim inšpektorjem,« je o tem rekel Zupanc). Premestili so ga v Spodnji Log pri Kočevju, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne. Bil je aktivni simpatizer partizanov in sekretar terenskega odbora Osvobodilne fronte, kasneje pa so mu ponudili mesto inštruktorja v oficirski šoli v Semiču, na osvobojenem ozemlju ob reki Kolpi. A pičlih šest ur, preden naj bi odpotoval, je prišla ponj italijanska patrulja. Bil je izdan. Vtaknili so ga v kočevske zapore, kjer je dočakal kapitulacijo. Po izpustitvi se je zatekel k staršem v Ljubljano. Malo pred osvoboditvijo se je zaposlil pri časopisu Jutro kot korektor, nato kot novinar pri Slovenskem poročevalcu, tam delal še nekaj časa po vojni, potem pa se je oktobra 1945 spet vrnil v učiteljski poklic. Služboval je v Metliki, Gradcu (1945–1947), Podzemlju (1947–1954), Črnomlju, na Gornjem Gradu, v Savinjski dolini (1954–1957) in nazadnje od leta 1957 do 1959 na gimnaziji v Škofji Loki. Tu je bila kot profesorica slovenskega jezika zaposlena tudi Vida Sluga, ki je postala njegova druga žena. Tudi v Škofji Loki se je Zupanc hitro vključil v soustvarjanje kulturnega utripa. Bil je član Muzejskega društva Škofja Loka, z ženo sta se družila s številnimi loškimi razumniki in umetniki tistega časa. Rada sta imela tudi družbo svojih nekdanjih učencev.
O tem, kakšen je bil Lojze Zupanc sicer, pa izvemo iz raziskovalnega prispevka etnologinje Mojce Ferle: »Bil je visokorasel, plečat mož, krepke postave, ki so ga mehčale dobrodušne poteze obraza in tople zvedave oči. Življenjske preizkušnje so ga izoblikovale v močno osebnost, njegovo nežno dušo pa razkrivajo posvetila ženi Vidi.« Pisal je ponoči, na roko in besedila veliko popravljal. Večkrat je rekel, da je bila žena Vida prvi in najstrožji kritik. Zaradi nje je menda marsikatero njegovo delo ostalo v predalu.
Upokojitev je Lojze Zupanc dočakal leta 1965 na poklicni šoli v Škofji Loki. Umrl je 2. junija 1973, pokopan je v Škofji Loki.
Vir: Pripovednik Lojze Zupanc (2020). Metlika: Ljudska knjižnica Metlika.
