Šiviljska in krojaška dejavnost, ki je bila na nek način predhodnica IKE, je, kakor se spominja gospa Lojzka, imela svoje začetke najprej v kraju Cesta, v »Amedeotovi« hiši. Od tam se je selila v Ajdovščino, potem v Vipavo in spet nazaj v Ajdovščino. V Ajdovščini so se prostori krojaštva, ko se je to vrnilo iz Vipave, nahajali v hiši, kjer ima danes prostor tržnica, pred tem pa je bila v tej stavbi gostilna.
V letih takoj po vojni so krojači izdelovali uniforme in obleke za oficirje, nekako do leta 1960. Tam je delal tudi tast gospe Lojzke, hodil je v Tolmin, da je jemal mere oficirjem za obleke. Potem se je ta dejavnost šivanja za vojsko ustavila. Delo je takrat potekalo ročno. Uniforme, ki so jih izdelovali, so bile vojaško zelene in temno modre. Blago je bilo kakovostno. Poleg uniform so izdelovali tudi moške obleke, vse so bile podložene, da so lepo stale. Blago so rezali s škarjami, šivali pa s šiviljskimi stroji. Gospa ima iz tega časa še danes doma šiviljske škarje Singer, kasneje so začeli uporabljati strojček za rezanje blaga, da je šlo hitreje. Krojači so znali delati tudi brez krojev, sami so si s kredo risali obrise na blago. Seveda pa so imeli tudi kroje na papirju, po različnih številkah, ki so jih izdelovali sami.
V teh časih so kosilo zaposlenim nosili od doma: mineštre, joto, zabeljeno polento s kislim mlekom … Tastu je žena nosila kosilo peš s Ceste ne glede na vreme. Delovnik je bil osemurni, delali so tudi ob sobotah.
Ko se je ona zaposlila je delala v starih prostorih na tržnici, proizvodnja je bila v dveh nadstropjih. Preden je v te prostore prišlo krojaštvo, je bila tu gostilna, kjer je delala tudi gospa Lojzka, ko je prišlo krojaštvo, se je zaposlila tam, še prej pa je delala v hotelski kuhinji.
Takrat so že začeli izdelovati delovne obleke. Njeno prvo delo je bilo šivanje, začeli so uvajati stroje in iz Nove Gorice jih je prišel nekdo učit, kako delati, da bo vse potekalo hitreje. Na koncu je delala v kontroli, ki pa ni bila zgolj to. S sodelavko sta obleke očistili nitk, jih spakirale in preverile, da je z izdelki vse v redu. Skupaj sta pregledali in spakirali tudi po 600 oblek dnevno. To so bile delovne obleke, ki so jih proizvajali za podjetja. IKA je vozila obleke šivat tudi v Bosno, ker je bilo tam cenejše. Spominja se, da se je precej šivalo za Nemčijo, kjer pa so bili standardi za kakovost zelo visoki. Za Nemčijo so morali delovne obleke likati in Nemci so jih celo reklamirali, če niso bile dovolj natančno zlikane. Delali so tudi bunde in prešite brezrokavnike iz tako imenovanega ikaterma, za Italijo pa kopalne plašče. Blago za nekatere artikle so dobivali iz Tekstine.
Krojilnica je bila velika, tam so krojili po 50 kosov naenkrat. Potem je šel material v šivalnico, vsaka šivilja je šivala en kos oblačila, ena na primer samo žepe, druga ovratnik itd. Norma za delovno haljo je bila nekako 30 minut, od začetka do pakiranja. Tudi malico je bila všteta v normo in so jo morale nekako »prinesti noter« v delovni čas. Vsak je poskrbel za svojo prehrano, v novih prostorih (zraven tovarne Tekstina) pa je bila pozneje tudi menza. Če ni bilo kuharice, je pomagala tudi ona in v bistvu začela s toplo malico na IKI, ko je šla kuharica na dopust.
V starih prostorih (na tržnici) so delali v dveh izmenah prva od šestih do štirinajstih, druga pa od štirinajstih do desetih zvečer. Če je bila nuja, so delali tudi v nedeljo in ponoči, kar so jim plačali dodatno. Dopusti so bili sicer kolektivni, vendar so se vedno razporedili tako, da tovarna ni bila nikoli zaprta.
Ker sta bila oba z možem zaposlena (on je delal v podjetju Lipa) je otroke pazila tašča, le zadnje leto pred odhodom v šolo so šli v neke vrste malo šolo.
Odnosi med zaposlenimi so bili dobri, večina jih je bila domačinov. Tudi direktor je bil domačin, Ivan Kobal, ki je, ko je odšel iz IKE, odprl svoje podjetje.
Gospa se je upokojila na IKI in na to obdobje jo vežejo lepi spomini. Delavci so se družili med malico, saj med delom ni bilo časa. Imeli so sindikalne izlete vsako leto, šli so po Bosni, v Avstrijo … Nikoli ni šel cel kolektiv, ampak en avtobus vedno in ta potovanja so bila vedno lepa. Za 8. marec so bili nagrajeni. Včasih so šli na skupno večerjo, imeli so novoletne zabave itd. Veliko je lepih spominov. Ob okroglih obletnicah dela je firma organizirala zakuske ali piknike. Spomni se, kako sta na enem izmed njih z enim izmed krojačev pekla čevapčiče. Vsekakor pravi, se je več proslavljalo kot danes.