Dobrih deset let je Vorančev oče posojal svojo ljubezen Prežihovi zemlji, ob tem pa se je oziral, kje bi do česa svojega prišel. Leta 1911 se je to zgodilo. Čisto blizu v soseščini je kupil, ko je bil Prežihov grunt spet naprodaj, spodnji del: Prežihovo bajto in okoli nje v lepi legi nekaj nad pet hektarjev setvenega in travniškega sveta ter tri in pol hektarje gozda. Sedaj so Kuharjevi končno dosegli, kar so si že dolgo želeli: da so sami svoji gospodarji, da imajo lasten dom in da poženejo trdne korenine v domači zemlji.
Voranc je bil tu doma od svojega devetnajstega do devetindvajsetega leta. Tu je delal, šel v zadružno šolo v Ljubljano in se vračal. Pri vpisu v šolo mu je pomagal dr. Franc Kotnik, znameniti dobrijski rojak, znani slavist in etnolog, v Vorančevih očeh velik gospod, ki mu je pozneje Voranc kot uredniku Mohorjeve družbe pisal prisrčna pisma z nagovorom »dragi Franc«.
Jeseni leta 1913 so Voranca s priporočilom dr. Kreka sprejeli v višji zadružni tečaj na Dunaju, kjer je ostal do pomladi 1914. Sam piše, da mu je Dunaj »opilil« obzorje drugače, a mu literarno ni koristil; bolj politično.
S Prežihove bajte je moral Voranc leta 1914, tik pred vojno napovedjo Avstro-Ogrske Srbiji, k vojakom in v vojsko. Leto kasneje je bil vojak v Karnijskih Alpah, na jesen istega leta pa se je skupaj s sotrpini znašel v strelskih jarkih pri Doberdobu. Kar naprej so ga premeščali v polke z oznako P. V. (politično sumljiv), tu je spoznal pisano množico nemških Avstrijcev, Čehov, Slovakov, Ukrajincev, Hrvatov, Srbov, Poljakov in Madžarov. Po kratkem oddihu v dunajski vojaški bolnišnici je jeseni 1916. leta na tirolski fronti prebegnil in bil v odsotnosti obsojen kot vojni ubežnik zaradi izdaje. Dve leti je bil v italijanskem ujetništvu, kjer si je prizadeval, da bi ga premestili med jugoslovanske prostovoljce. To mu je uspelo, in med njimi je bil od leta 1918 do leta 1919.
Po koncu 1. svetovne vojne se je spet vrnil domov k Prežihovi bajti; prestani napori in huda razočaranja iz prve vojne in povojnih let, ko je nova jugoslovanska država demokratičnega borca ukanila prav za vsa pričakovanja, so ga pahnila v malodušje in obup, pa je kmalu spet našel novo delo in novo upanje. Od tod je hodil v ravensko železarno v službo – najraje pa se je vračal domov. Že v dvajsetih letih je bila bajta znana aktivistom mlade partije. »Prekucuhi« – tako jih je imenovala Prežihova mati – so prihajali v mraku in razumevajoča mati jim je postiljala na senu.
18. avgusta 1920 je v glasilu Komunistične stranke Jugoslavije Rdeči prapor izšel njegov članek Proletariatu plebiscitnega ozemlja na Koroškem podpisan s ‘Koroški delavec’. Članek je pomenil osnovno napotilo in strankino stališče.