Poleg Popoviča je Arclin dal še eno veliko osebnost. To je bil zdravnik, politik, naravoslovec in pisec Maks (Maksimilijan) Samec st. (1844–1889).[1] Rodil se je 10. oktobra 1844 v kmečki družini očetu Jakobu in materi Mariji, roj. Kerš, kot drugi izmed petih otrok. Ljudsko šolo je obiskoval v Vojniku, nato pa je v letih 1857–1865 obiskoval celjsko gimnazijo. Po opravljeni maturi je na graški univerzi en semester študiral naravoslovje, nato pa se je prepisal na študij medicine, ki ga je zaključil leta 1870. Svojo poklicno pot zdravnika je začel kot sekundarij v deželni bolnišnici v Ljubljani, kjer pa je ostal manj kot eno leto. Leta 1971 je postal zdravnik v Kamniku in obenem v Glavarjevi bolnišnici v Komendi. Tu je ostal zaposlen do leta 1873, ko je bil postavljen za zdravnika pri Južni železnici v Trstu, od koder pa je kmalu odšel v Postojno, kjer je bil dlje časa okrajni zdravnik. Leta 1877 se je dokončno vrnil v Kamnik in tam v pritličju svoje hiše odprl zasebno ambulanto, hkrati pa je skrbel za bolne v komendski Glavarjevi bolnišnici. V Kamniku je živel in deloval do svoje smrti 19. avgusta 1889.
Maks Samec st. se je uveljavil ne le kot zdravnik, marveč tudi kot politik in pisec znanstvenih člankov. V politiko je vstopil leta 1879, ko je bil izvoljen za kamniškega župana in je to funkcijo opravljal vse do leta 1887. V času njegovega županovanja so v Kamniku zgradili novo osnovno šolo, mestno kanalizacijo, izravnali glavni trg in ulice ter z izgradnjo »Samčevega« predora znižali »klanec« med Šutno in Mestnim trgom. Leta 1883 je bil izvoljen za deželnega poslanca in je v deželnem zboru Kranjske zastopal okraje Kamnik, Tržič in Radovljica. Udejstvoval se je tudi na kulturnem področju. Bil je član kamniške narodne čitalnice in zborovodja njenega pevskega zbora Lira.
Maks Samec st. se je uveljavil tudi kot prevajalec in pisec znanstvenih člankov. Prevedel je romana ruskega pisatelja Ivana Sergejeviča Turgenjeva Dim (1870) in Pomladanski valovi (1874) ter več strokovnih del raznih tujih avtorjev, in sicer: Anatomične table za nagledni pouk v ljudskih in srednjih šolah (1873) in Somatologija ali Nauk o človeškem telesu (1881). Napisal je več poljudnih in strokovnih člankov s področja naravoslovja in medicine, kot na primer Anatomija za ljudske učitelje (1873), Noga pri Kitajcih (1874), Možgani (1876), Kanibalizem (1876). Leta 1880 je izdal medicinsko poučno knjižico Vpliv vpijanljivih pijač na posamezni človeški organizem in na človeško društvo v obče, ki predstavlja eno prvih publikacij s protialkoholno vsebino v slovenščini.
Maks Samec st. je bil leta 1883 odlikovan z viteškim križcem Francjožefovega reda. Njegov sin dr. Maks Samec ml. (1881–1964) je bil priznan kemik in je postal redni član SAZU in dopisni član JAZU ter član nemške akademije naravoslovcev Leopoldina.
[1] Vsi navedeni podatki o Maksu Samcu st. so povzeti iz: Rudolf Andrejka, Samec Maks st., Slovenski biografski leksikon, 3. knjiga, Ljubljana 1960–1971, str. 195; Samec Maksimilijan (Maks) st., Celjsko zasavski leksikon, avtorica gesla: Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje; Darinka Kladnik, Maksimilijan Samec, (Ne)znani Slovenci, Ljubljana, 2017.
