Zgodovina kraja je tista prva, s katero se sreča človek, šele nato sledijo regionalna, narodna in svetovna zgodovina. Zgodovinar skuša obnoviti dogodke, ki so se zgodili, in obenem ostati nepristranski sodnik. Kako neki bi lahko razumeli sedanjost, če ne poznamo najprej preteklosti?
Domoznanstvo je tisto, ki proučuje in opisuje ožje domače okolje. Marija Petek, sama in skupaj z možem, je bila do svoje smrti ena glavnih informacijskih virov v Tržiču in o njem. V Tržiču je bilo splošno znano dejstvo: če česa ne veš, obišči Petkovo. Mnogim je pomagala pri izdelavi nalog, diplomskih del, monografij … Pri podajanju informacij se ni zanašala zgolj na svoj spomin, ki je bil brezhiben do smrti, pač pa se je opirala na različne pisne vire, iz katerih je črpala. Do zadnjega je bila na tekočem z izdanimi publikacijami, ki so izšle v Tržiču in o njem, in pri velikem številu publikacij je bila sama eden od virov.
Ljubezen zakoncev Petek do rodne zemlje in še posebej do tržiške doline se je izkazovala z njuno neumorno raziskovalno dejavnostjo o zgodovini, kulturi in etnologiji domačega kraja. Sad tega so številni objavljeni prispevki v različnih glasilih in listih. Pričujoča bibliografija poskuša zajeti njune objave (bodisi skupne, bodisi samostojne), objavljene zlasti v domačem, občinskem tisku, pa tudi v nekaterih drugih revijah. Tudi to je svojevrsten poklon njunemu spominu in hkrati predstavitev njune ljubezni do domačih korenin.
Pri sestavljanju bibliografije je bila Marija Petek v veliko pomoč. Lokalno časopisje (Tržiški razgledi, Tržičan, Cerkveni glasnik za tržiško župnijo (Cerkveni glasnik župnije Tržič) vsebuje glavnino njunih prispevkov. Seznam literature, v kateri sta z možem objavljala poleg lokalnih glasil, je dala Marija Petek sama, saj sta z možem Mihaelom vestno beležila svoje objave. Ostale objave so zabeležene na COBISS-u.
