Ohranjeni dokument iz začetka leta 1711 o sporu med obema pogodbenima stranema pred celjskim vicedomom grofom Wagenspergerjem priča, da pravila igre na papirju niso zdržala v celoti. Magistrat je namreč dokazal, da pečejo pekovke (Brodt backende Weiber) iz enake količine moke več kruha, zato so ga smele poslej peči neovirano. Poskrbeli so za boljši nadzor moškega dela ceha – pekov in namesto denarnih uvedli celo telesne kazni. Tistega, ki je pekel slab, nečist ali prelahek kruh, so zaprli v vrbovo košaro in ga po drči spustili v Savinjo, kjer se je namakal, dokler mu ni zmanjkalo sape. Kazen so sicer redko uporabljali, zato so jo za nekaj časa opustili in jo ponovno uvedli zopet leta 1752, ker so pri tehtanjih spet pogosto ugotavljali lažji kruh pri pekih kot pri pekaricah.
Podobna pravila je leta 1759 potrdila tudi Marija Terezija. Kruh so smeli prodajati samo med tednom v kruharni na magistratu, ob nedeljah pa je bila peka prepovedana. Določili so tudi vrsto in težo kruha ter peciva, ki ga je kontroliral posebni krušni komisar. Še vedno je veljalo, da smejo peči in prodajati kruh tudi vdove in revne ženske; pekle so poseben bel kruh in boljše pecivo. Sčasoma se je »vdovska peka« zelo razširila, kruh pa so pekle tudi krčmarice in mesarice. V dokumentih, ohranjenih v graškem arhivu, je bilo sredi 18. stoletja v Celju mogoče zaslediti 18 pekovk. Pekovski ceh je protestiral, toda protesti niso zalegli, saj so pekovke v celjsko blagajno prispevale več kot ceh, obenem pa pekle boljši kruh.
Konkurenca je obstajala tudi znotraj pekovskega ceha, saj so peki velikim odjemalcem prodajali kruh ceneje ali jim ga celo dovažali na dom. Zaradi številnih kršitev je mestni svet kot kaznovalna pripomočka uvedel še majhno železno hišico na Glavnem trgu in sramotilni steber ob kruharni. Seveda tudi pekom ni bilo lahko krmariti med kvaliteto, ki so jo zahtevali pravila in meščani, in med zaslužkom. Cene žita so bile namreč odvisne tako od od številnih naravnih dejavnikov kot od eventualnih dodatnih namestitev ljudi v mestu, predvsem vojaščine. Žito iz celjske okolice so pogosto prodajali tudi v Gradec, na Kranjsko in v Trst, kjer so zanj ponudili večjo ceno. Praznino, ki je s tem nastala, so zapolnjevali hrvaški kmetje; od njih je žito kupoval celjski trgovec Del Negro. Celjski peki so sicer trdili, da je to žito slabše kakovosti od domačega, vendar je bil to običajno samo način, da so mu zniževali ceno. Če peki z zahtevami po podražitvah niso uspeli, so se reševali z manjšimi hlebci ali peko iz cenejše moke.
—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.
