jadralni pilot in športnik
Oče Jože in mama Marija Badjura sta se preselila iz vasi Tepe pod Polšnikom. Poleg Milana sta imela še tri otroke: Jožeta, Božo in Ljubo. Družina je bila za takratne razmere premožna. Ukvarjali so se z gostinstvom in prodajo mesa.
Milan Borišek je imel v prvih letih življenja hude težave zaradi prilagojene telesne napake. S trdo voljo in vztrajno telovadbo se je razvil v dobrega telovadca. Že v osnovni šoli je bral knjige o letalstvu in iskal časopise in revije s tega področja. Začel se je aktivno ukvarjati z modelarstvom. Kasneje je sodeloval pri prvih poizkusih jadralnega letenja v Litiji.
Letalstvo je bilo v njegovem življenju največje veselje in ljubezen. V Litiji je ugotovil, da s pionirskimi leti ne bo osvojil vsega. Zato se je leta 1939 prijavil na tečaj jadralnega letenja na Bloški planoti. Prvič je sedel v letalo 24. julija 1939. V letalski zvezi Jugoslavije je delal kot učitelj, komandir oddelka, šef pouka in sodelavec v Biroju za napredek letalskega jadranja pri Zveznem letalskem jadralnem centru. Pri vsem tem delu je dosegel največje uspehe. Sodelavci in učenci so ga imeli radi in ga spoštovali. Njegov največji uspeh je bilo 3. mesto na 1. svetovnem prvenstvu v jadralnem letenju leta 1950 v Örebru na Švedskem.
Usoda mu je naklonila kratko življenjsko pot. Umrl je v Vršcu 22. avgusta 1950. Letalu se je prelomil zadnji del trupa. Strmoglavilo je in pokopalo Milana Boriška pod seboj.
Pokopan je na litijskem pokopališču.
Milan Borišek je imel v prvih letih življenja hude težave zaradi prilagojene telesne napake. S trdo voljo in vztrajno telovadbo se je razvil v dobrega telovadca. Že v osnovni šoli je bral knjige o letalstvu in iskal časopise in revije s tega področja. Začel se je aktivno ukvarjati z modelarstvom. Kasneje je sodeloval pri prvih poizkusih jadralnega letenja v Litiji.
Letalstvo je bilo v njegovem življenju največje veselje in ljubezen. V Litiji je ugotovil, da s pionirskimi leti ne bo osvojil vsega. Zato se je leta 1939 prijavil na tečaj jadralnega letenja na Bloški planoti. Prvič je sedel v letalo 24. julija 1939. V letalski zvezi Jugoslavije je delal kot učitelj, komandir oddelka, šef pouka in sodelavec v Biroju za napredek letalskega jadranja pri Zveznem letalskem jadralnem centru. Pri vsem tem delu je dosegel največje uspehe. Sodelavci in učenci so ga imeli radi in ga spoštovali. Njegov največji uspeh je bilo 3. mesto na 1. svetovnem prvenstvu v jadralnem letenju leta 1950 v Örebru na Švedskem.
Usoda mu je naklonila kratko življenjsko pot. Umrl je v Vršcu 22. avgusta 1950. Letalu se je prelomil zadnji del trupa. Strmoglavilo je in pokopalo Milana Boriška pod seboj.
Pokopan je na litijskem pokopališču.