Eno prvih društev v Novem mestu je bilo Društvo katoliških rokodelskih pomočnikov, ki ga je leta 1886 ustanovil dr. Josip Marinko. Namen društva je bilo predvsem izobraževanje rokodelskih pomočnikov, hkrati pa je bilo društvo izredno dejavno tudi na kulturnem področju.
Novomeški obrtniki so se v začetku 20. stol. združevali v skupni Obrtni zadrugi svobodnih rokodelskih in dopuščenih obrtov za sodni okraj Novo mesto, ki je štela 399 članov. Zaradi večje učinkovitosti so posamezne stroke obrtnikov začele ustanavljati svoje zadruge. Prvi so se od skupne zadruge skupaj s čevljarji ločili prav mizarji in leta 1908 ustanovili Mizarsko zadrugo za politični okraj Novo mesto, katere prvi načelnik je postal mizar Vinko Umek, podnačelnik pa mizar Jurij Košir.
Leta 1919 je bilo ustanovljeno Obrtno društvo za Novo mesto in okolico. Med ustanovitelji je bil tudi mizar Matko Malovič, v odboru pa poleg njega še mizar Karel Jevšček. Namen društva, ki je štelo 150 članov, je bil prispevati k razvoju in napredku obrtništva.
Obrtniki, seveda tudi mizarji, so bili pomemben del družabnega življenja Novega mesta in nosilci razvoja v svoji obrti. Bili so člani več društev in so pomembno sooblikovali takratno kulturno življenje.
Občasno so mizarji združili moči, saj so bili do nekaj let po 2. svetovni vojni povečini še brez potrebne strojne opreme, s katero bi lahko izpolnili večja naročila. Tak primer je tudi, ko so se s prevzemom skupnega naročila povezali mizarji Bevc, Košir in Barbič ter izdelali okna in vrata za adaptacijo ljudske šole (danes OŠ Center), ki je bila porušena v bombnem napadu 11. aprila 1941. V ta namen so kupili vsak svoj mizarski kombinirani stroj, saj so le tako lahko izpolnili tako zahtevno naročilo.
