V panonskem svetu so osnovni material za gradnjo hiš predstavljali les, šibje, ilovica, slama in kamen. Hiše so bile večinoma cimprane (beseda cimper izvira iz nemškega izraza zimmern – tesati) – zgrajene so bile iz vodoravno položenih, grobo obtesanih brun ter ometane z blatom in pobeljene z apnom. Strehe so bile krite s slamo (najboljša je bila ržena), mala okna pa zaščitena z železnimi križi in lesenimi polkni. Bivalne prostore v hiši so predstavljale veža, kuhinja, velika soba (hiša), mala soba (hiška) in shramba (špajza).
V etnološki zbirki Sveti Tomaž je del prostora urejen kot nekdanji osrednji bivalni prostor kmečke hiše, imenovan »hiša« (hiža). Tu se je zbirala vsa družina, zato je bil prostor bogato opremljen. Stene so krasile slike nabožne vsebine, nad mizo je bil hišni oltarček (bogecov kot), okrašen z ročno izdelanimi rožami iz barvnega krep papirja ter svečnikom. Tu je bila običajno tudi krušna peč (krüšna peč) z vogalno klopjo, mizo, stoli, posteljo, zibelko, pručko (šamerli) ipd. Pozimi je bil prostor namenjen tudi opravilom, za katere je čez leto primanjkovalo časa: pletenju košar, luščenju fižola, vezenju prtičkov ipd.
Pomemben del kmečke hiše je bila črna kuhinja. Hrana se je kuhala v odprtini krušne peči ali na odprtem ognjišču. Dim ni bil speljan v dimnik, ampak se je kadil pod strop in po vsem prostoru. Na stenah in stropu so se zato nabirale saje. Krušno peč so zakurili iz odprtine v kuhinji (tam so bila vratca peči), stala pa je v sosednjem, glavnem bivalnem prostoru, hiši (hiži).
