Konec dvajsetih let je tudi Celje zajela gospodarska kriza, prodaja kruha je upadla in zaradi zmanjševanja stroškov so peki slabo plačevali svoje delavce. Tisti, ki niso imeli družin, so stanovali kar v pekarnah, v zelo skromnih sobicah na podstrešjih ali kar ob prostoru za peko kruha, ne da bi imeli možnost, da se umijejo s tekočo vodo. Poročila o sanitarnih pregledih pekarn so bila včasih prav grozljiva. Ugotavljala so nečistočo, pomanjkanje tekoče vode, neurejene greznice, okna brez mrež proti glodalcem, delavci niso bili zdravniško pregledani itd. Nepojmljivi za današnji čas so bili pljuvalniki v pekarnah. Zaradi higienskih razlogov so tako zaprli pekarno Štefana Krena na Spodnji Hudinji 24, prav tako je bila vedno vprašljiva pekarna v Gaberjah št. 50, kjer je bila gostilna Jadran. Pekarna je bila v kleti, brez vodovoda in urejene kanalizacije.
Kljub bornim ali celo popolnoma neustreznim bivalnim pogojem je šel za stanovanje in hrano dobršen del plače. Le starejši pomočniki so bili bolje plačani in ob začetku nočne peke so jim ponekod skuhali kavo. Lastniki so pogosto najemali več vajencev, ki jih ni bilo potrebno plačevati, in pomožne delavce z minimalno plačo, ki so bili zaposleni pri delu v prodajalni ali razvažanju izdelkov na dom. Raznašalcem so plačevali določen odstotek od prodanega kosa. Mnogi peki, ki so delali kot pomočniki pri svojih mojstrih, so rajši opravili mojstrski izpit, najeli prostor in začeli na svoje. Predvsem v delavskih predmestjih Celja se v tridesetih letih pojavijo številne pekarne, ki so jih imeli v najemu posamezni peki leto ali dve, kasneje pa so se preselili ali pa se ponovno zaposlili kot pomočniki. Delavcev v pekarnah se je vedno bolj dotikalo tudi socialno gibanje, ljudje so se vse bolj zavedali svojega položaja, začeli so se boriti proti nočnemu delu, za boljše delovne pogoje in boljše plače.
—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.
