Slovenska smer, dolžine 3120 metrov v Diamirski steni; gre za kombinacijo Messnerjeve smeri iz leta 1978, njegove sestopne smeri in prvenstvenega vzpona.
Gore v Pakistanu, Nange Parbat, se je leta 2011 lotila tretja odprava Univerze v Ljubljani. Zaradi objektivnih nevarnosti je večina članov prekinila odpravo, vodja Irena Mrak pa se je skupaj s soplezalko Mojco Švajger vseeno odločila, da poskusita v alpskem slogu, z minimalno opremo, splezati Messnerjevo sestopno smer iz leta 1978. 17. avgusta sta se odpravili na goro.
Prvi bivak sta imeli na višini 4750 metrov, naslednji dan sta bili že na višini 5800 metrov, kjer ju je zajelo snežno neurje, zato sta vzpon lahko nadaljevali šele čez dva dneva in dosegli 6700 metrov; dan zatem sta bili na višini 7200 metrov. Na višini 7350 metrov sta naleteli na krušljivo skalno pregrado. Skale so bile naložene ena na drugo, snega pa je bilo premalo za varen prehod čez gmoto in naprej proti vrhu. Zaradi lastne varnosti sta odnehali in se povzpeli do roba Diamirske stene, na višino 7590 metrov, kljub vedenju, da po grebenu do vrha ne bo šlo.
V bazo sta se vrnili deveti dan plezanja. Vmes sta na črnem ledu, ob znanem Messnerjevem seraku, obe zdrsnili. K sreči sta se ustavili 150 metrov nižje in vse se je srečno končalo. Še eno noč sta bivakirali in naslednji dan z modricami in s krastami sestopili v bazo.
Viki Grošelj, ki ju je spremljal in čakal v baznem taboru, ocenjuje, da čeprav jima ni uspelo doseči glavnega vrha, je njun vzpon v alpskem stilu eden največjih dosežkov v zgodovini ženskega himalajskega plezanja. Ne gre pozabiti, da gre za žensko navezo.
Avtorica besedila: Jelena Justin
Prvi bivak sta imeli na višini 4750 metrov, naslednji dan sta bili že na višini 5800 metrov, kjer ju je zajelo snežno neurje, zato sta vzpon lahko nadaljevali šele čez dva dneva in dosegli 6700 metrov; dan zatem sta bili na višini 7200 metrov. Na višini 7350 metrov sta naleteli na krušljivo skalno pregrado. Skale so bile naložene ena na drugo, snega pa je bilo premalo za varen prehod čez gmoto in naprej proti vrhu. Zaradi lastne varnosti sta odnehali in se povzpeli do roba Diamirske stene, na višino 7590 metrov, kljub vedenju, da po grebenu do vrha ne bo šlo.
V bazo sta se vrnili deveti dan plezanja. Vmes sta na črnem ledu, ob znanem Messnerjevem seraku, obe zdrsnili. K sreči sta se ustavili 150 metrov nižje in vse se je srečno končalo. Še eno noč sta bivakirali in naslednji dan z modricami in s krastami sestopili v bazo.
Viki Grošelj, ki ju je spremljal in čakal v baznem taboru, ocenjuje, da čeprav jima ni uspelo doseči glavnega vrha, je njun vzpon v alpskem stilu eden največjih dosežkov v zgodovini ženskega himalajskega plezanja. Ne gre pozabiti, da gre za žensko navezo.
Avtorica besedila: Jelena Justin
