V naš dom nismo vstopali skozi posebni vhod, ampak smo vanj prihajali skozi glavni vhod in nato iz velike avle v stanovanje, kar nam je včasih oteževalo bivanje.
Ne preglasno …
Oče nas je opozarjal, da ne smemo glasno vstopati v muzej, saj so bile velikokrat na ogledu skupine turistov, ki so jim vodiči v glavni avli predstavljali muzej in vsebino razstave. Največ tujih turistov je prihajalo iz Sovjetske zveze in v spominu imam, da so podarjali v spomin ruske značke. Seveda smo sestra, brat in jaz postali vneti zbiratelji značk in podobnih spominkov. Babuške, na primer, so bile čudovito porisane in zložene druga v drugi … Bližina razstavnih prostorov pa nam je povzročala nemalo težav. Doma so nas otroke opozarjali, da smo preglasni, da ne smemo poslušati glasne glasbe, da ne smemo ropotati z vrati … in še in še …
Ogrevanje
Veliko popoldnevov sem opazovala travnik v Tivoliju, ki je bil obsijan s soncem, mene pa je v sobi zeblo. To sploh ni bilo čudno, saj so bili zunanji zidovi zelo debeli, poleg tega smo bili v pritličju. Takrat prav gotovo niso bile tako dobre talne izolacije, kot jih poznamo danes. Mami me je velikokrat pošiljala na sonce in zrak, saj sem ob branju knjige v sobi kar zmrzovala. Pozimi smo se greli s trdimi gorivi. Spomnim se, da je v kuhinji povsem v kotu poleg električnega štedilnika stala peč – štedilnik, ki nas je grel in na katerem smo lahko tudi kaj skuhali. Poleg tega smo imeli v otroški sobi še trajno žarečo peč. Spomnim se, da smo kar nekaj teh kurišč zamenjali, in mislim, da smo se nekaj časa greli tudi na olje, a večji del so se uporabljali premog in seveda drva. Poseben izziv je bilo ogrevanje kopalnice. Ko sva bili s sestro majhni, smo imeli v kopalnici poleg stranišča še litoželezno kopalno kad in lončeno peč, ki je ogrevala tudi vodo. Ker pa je bilo to peč težko zakuriti (če imam prav v spominu, je bil problem v dimniku oziroma odvodu dima), naju je mami kopala in umivala kar v kuhinji v banjici ali pa v lavorju. To umivanje mi ni ostalo v prijetnem spominu. Poleti je bilo že tako mrzlo v stanovanju in potem je bilo treba segreti vodo in nato je sledilo umivanje … Kot otroci smo to sami opravili po mačje, potem pa je uboga mama vpila na nas in prepir je bil tu …
Na začetku je bila v stanovanju le mrzla voda, ki smo jo morali segrevati na štedilniku, da smo lahko pomivali posodo in se umili oziroma kopali. Kasneje si je mamica izborila majhen grelnik vode v kuhinji. Šele konec sedemdesetih let je v muzej prišel napredek … Dobili smo centralno napeljavo za ogrevanje. To je bila tudi priložnost za prenovo kopalnice. Stara zelena lončena peč, ki je že zdavnaj nehala služiti svojemu namenu, je bila odstranjena, prav tako stara kopalna kad. Končno smo dobili človeku dostojen prostor za umivanje. Poleg tega je bilo v kopalnici in v vsem stanovanju pozimi toplo, kaj toplo, skoraj vroče. Ob napeljavi ogrevanja so bile po vsem pritličju stavbe speljane debele cevi, ki niso bile izolirane in so dodatno segrevale domač prostor. Mislim, da je v tistih časih najbolj uživala naša mami, ki je bila po naravi zmrzljiva. Mene so te cevi grozno motile, saj so pogršale sobe, so pa bile pozimi zelo uporabne: kadarkoli sem potrebovala čiste kavbojke, sem jih zvečer oprala in jih položila čez noč na cevi in zjutraj so bile hlače suhe.
Ponosna varuška
Leto po vselitvi v muzej se je rodila sestra Nataša. Mamin porodniški dopust je bil zelo kratek, potem pa je delala krajši delovni čas … in takrat sem nastopila kot varuška jaz! Postala sem velika sestra in popazila na mlajšo sestrico … Na srečo je bila zelo priden otrok in sva z več ali manj nezgodami ta čas dobro preživeli. Še danes pa ne vem, kako se je nekoč z divana znašla pod stolom … Kadar je Nataša zbolela, je na pomoč prišla stara mama iz Bele krajine, a se je, takoj ko se je sestrina bolezen izboljšala, vrnila domov na kmetijo. Seveda pa nisva bili vse dneve zaprti v stanovanju. Ko sva malo zrasli, sva odšli ven.
Dogajanje v Tivoliju
Takoj ko sva stopili iz gradu, sva bili v Tivoliju! Živeli sva samo nekaj minut stran od gugalnic. V moji mladosti je bila v umetnem vodnjaku voda, betonska drsalnica v obliki ribice pa še danes stoji na istem mestu … Nedaleč stran je bilo kotalkališče, na katerem so vsak dan vadili otroci iz kluba Stanko Bloudek, ko pa je bilo prazno, smo se na njem kotalkali okoliški otroci. Ob vročih dneh smo si lahko žejo potešili na pitniku ob ploščadi. Ob vsem tem razkošju, ki smo ga imeli pred nosom, kot je rada rekla naša mami, smo lahko otroci tudi opazovali igralce mini golfa in tenisa. Še posebej zanimivo pa je bilo dogajanje pri sosedih v Hali Tivoli. Kot otrok sem marsikatero prireditev poslušala že dopoldne – na vajah ob odprti dvorani. Opazovala sem takratne znane obraze s pevskih odrov in mimo mene je velikokrat šel kak znan športnik. Posebej slednje smo srečevali skoraj vsak dan, saj so imeli kondicijske treninge v naravi, veliko pa jih je hodilo mimo muzeja na teniško igrišče.
Sprva je bil Tivoli najin svet, a kaj kmalu se nama je pridružil tudi mlajši brat. Večkrat povem, da sta sestra in brat muzejska človeka, saj sta se rodila v času, ko smo tam živeli. Brat je bil zelo živahen deček. Ker ni bilo varno, da bi se čuval doma, je moral iti v vrtec. Tam je pridobil prijatelje, ki jih midve s sestro, ki vrtca nisva obiskovali, nisva imeli. Pomanjkanje družbe v mladosti je bila največja pomanjkljivost življenja na Cekinovem gradu. Otroci iz hiš na Celovški cesti so se igrali na notranjih dvoriščih, kadar so pa prišli v park Tivoli, so se držali zase in se niso družili z nama. Tudi kasneje v šoli se ni nič kaj dosti spremenilo. V šolo smo hodili v center, učenci pa so se popoldne družili v drugih mestnih parkih. Tako nam je mami rekla, da rastemo kot samorastniki. Imeli smo srečo, da smo imeli pogosto obiske z otroki. Starši so popoldne poklepetali, mi pa smo se igrali v Tivoliju.
Otroci parka
Kot sem že omenila, je imelo odraščanje v Cekinovem gradu pomanjkljivosti, je pa zato bližina športnega parka – v katerem smo pravzaprav živeli – imela svoje prednosti. Prav gotovo smo bili v tistem času otroci tistega parka: guganje na gugalnicah je bilo moje dnevno doživetje in igra v poletnih mesecih, seveda sem kotalkala, pozimi pa vsako soboto drsala v ledeni dvorani Hale Tivoli. Spomnim se, da je bila v začetku sedemdesetih let pod brezami postavljena mala vlečnica za smučanje in da sem tam pričela smučati … žal pa je kasneje niso več postavili in je na tem mestu možno pozimi le sankanje.
Navdušenje nad košarko
Mnogo let kasneje so v bližini našega doma uredili košarkarsko igrišče. Tam je že od mladih nog veliko časa preživel brat. Popoldnevi so bili zanj kar prekratki, saj je resnično užival v metanju žoge na koš. Med igro so ga opazili trenerji košarkarskega kluba Olimpija in ga povabili na treninge v svoj klub. Bil je uspešen mlad košarkar, ki je bil tudi član državnih prvakov leta 1991. Kasneje je kariero nadaljeval v drugih klubih. Njegova ljubezen do košarke je bila tako velika, da se je po končanem aktivnem igranju te igre posvetil trenerskemu delu v Olimpiji in med drugi treniral tudi Luka Dončiča. Danes je vodja mladinskih ekip pri največjem ljubljanskem košarkarskem klubu in je vsak dan po službi v Stožicah ter svoj prosti čas in ljubezen do te igre še vedno posveča košarki. Prav gotovo je tudi to »zasluga« življenja v Cekinovem gradu. Podobno je športno pot začela tudi sestra. Vedno je bila vesela in živahna deklica, ki je uživala na športnih igriščih … Pred leti je bila na ploščadi postavljena stena za samostojno igranje tenisa in Nataša ga je vedno igrala boljše od mene, kljub temu da je štiri leta mlajša. Tudi njen talent so opazili aktivni igralci tenisa in začela je trenirati ta šport. Približno isti čas je začela v šoli trenirati košarko. Tako se je nekaj let v osnovni šoli njeno življenje vrtelo okoli teh dveh iger z žogo. Ker je bilo tako življenje naporno in ji je zmanjkovalo časa, se je odločila za košarko. Vsa njena mladost je bila prežeta s to igro. Igrala je v ekipi na Ježici, ki se je večkrat preimenovala in imela več trenerjev. Prav gotovo pa je bila to generacija košarkaric, ki je do sedaj v našem prostoru dosegla največ. V Jugoslaviji so bile pokalne zmagovalke v skupni državi in druge v državnem merilu. Bile pa so tudi prvakinje v novi državi Sloveniji leta 1991. V tistem letu smo v naši družini imeli dva državna prvaka in še danes sta edina brat in sestra v Sloveniji, ki sta bila v istem letu državna prvaka. Neizmerno sem ponosna na dejstvo, da sta to moja sorojenca. Poleg staršev sem bila njuna največja in zvesta navijačica in oboževalka.
Moj oče
Ob opisovanju življenja v muzeju bi rada pozornost posvetila še očetu. Kot sem že omenila, je med službo popazil tudi na naju s sestro … Njegovo delo je bilo naporno in stresno. Dopoldne je bil pretežno kurir. Vsak dan je hodil peš do Pošte na Čopovo in nazaj, pa seveda na naslove, kamor so ga poslali. Poleg tega pa je bil vzdrževalec – hišnik. Najbolj se spomnim dolgih zim, ko je, na srečo še mlad, vsako popoldne očistil vse peči na trdo gorivo in jih pripravil za gretje za naslednji dan. Popoldne je z vedri prenašal premog in drva v pisarne, in teh ni bilo malo – dvanajst. Ni zanemarljivo, da je moral polna vedra nositi po stopnicah v prvo nadstropje, in to vsak delovni dan od jeseni do pomladi. Konec kurilne sezone ga je čakalo pospravljanje nove zaloge kurjave v drvarnico. Pri tem smo mu vsi pomagali: otroci, prijatelji in tudi sodelavci. Za stavbo so bili takrat razstavljeni topovi, in kadar so bila pripeljana drva, sploh nismo mogli priti do eksponatov, saj so bili zasuti. To so lepi spomini na druženje ob delu in spoštovanje človeka, saj so očetovi sodelavci imeli res veliko srce in so mu ob takih večjih delih priskočili na pomoč. Očetovo delo je bilo tudi odstranjevanje snega. V tistih časih se še niso uporabljale razne freze, ampak se je sneg kidal z lopatami. In zime so bile resnično zasnežene. Tudi pri tem delu je oče dobil pomagače – sodelavci so mu večkrat pomagali počistiti ogromni prostor pred muzejem. To je bilo trdo delo ob in po sneženju, toda vedno je bilo zjutraj ob prihodu uslužbencev vse čisto. To je bilo popoldansko, večerno pa tudi nočno delo.
Ko se tako oziram nazaj v leta življenja v Cekinovem gradu, moram reči, da se rada spominjam tega časa: bil je poln lepih trenutkov in prijetnih ljudi, ki sem jih tam srečala in so bili pomemben del mojega življenja.