Številni nemški vojaki, ki so 24. oktobra 1917 pričeli preboj soške fronte z območja tolminskega mostišča, so tu izgubili življenja. Pri Tolminu ob reki Soči so zanje že med prvo svetovno vojno uredili vojaško pokopališče.
Po vojni so nanj izvršili tudi nekaj prekopov z drugih lokacij. Tako je prvotno pokopališče po načrtu iz časa italijanske prenove štelo 931 grobov, od teh je bilo 18 praznih, saj so posmrtne ostanke italijanskih vojakov že prekopali na vojaško pokopališče sv. Marija ob tolminskem civilnem pokopališču. Z urejanjem vojaških pokopališč v okolici se je število pokopanih na nemškem pokopališču pri Tolminu spreminjalo. Dokument iz leta 1927 priča o tem, da so bili takrat tam pokopani 3 znani in 6 neidentificiranih italijanskih vojakov ter 598 znanih in 332 neidentificiranih Nemcev. Predvsem gre za imena šlezijskih pripadnikov 12. pehotne divizije in lovskega bataljona, ki sta izpeljala preboj pri Tolminu in pomagala tudi skupini Krauss. Nemci so sredi leta 1927 opravili natančen pregled pokopališča in na lokaciji preverili ujemanje tedanjega stanja s seznamom padlih. Ugotovili so, da je že pri predhodnih pokopih prišlo do več napak in italijanske oblasti opozorili na neujemanje podatkov. Volksbund je v tridesetih letih 20. stoletja pristopil k dokončni ureditvi nemških pokopališč in naročil gradnjo novega svetišča pri Tolminu.
Izbrana je bila lokacija v neposredni bližini prvotnega pokopališča, tik ob strelskih jarkih, od koder so nemški vojaki pričeli preboj soške fronte in od koder je pogled segal do volčanske cerkve sv. Danijela. Izdelavo načrtov je prevzel krajinski arhitekt Robert Tischler, glavni arhitekt VDK. Novo lokacijo monumentalnega spomenika je prestavil na rob brežine Soče. Načrt lokacije in tloris novega svetišča je bil izdelan maja 1935. Tischler je leto kasneje županu mesta Tolmin poslal v pregled kopijo načrta. Večina načrtov je bila izdelana leta 1936. Junija 1936 je geometer Umberto Bosi izvedel parcelacijo zemljišča. Novembra 1936 so se pričela prva gradbena dela, za katera sta bila zadolžena Italijana iz mesta Feltre, Angelo Lusa in Vittore Polesana. V temelje so vgradili nagrobnike s prvotnega nemškega pokopališča. Za utrditev brežine Soče pa so uporabili tipske betonske nagrobnike z leta 1935 opuščenega italijanskega vojaškega pokopališča sv. Marija pri civilnem pokopališču. Leta 1936 je nemško Ministrstvo za znanost, vzgojo in izobraževanje pozvalo šlezijske šole, naj prevzamejo botrstvo nad novim svetiščem. Razredi so pričeli zbirati denar za gradnjo. Aprila 1937 so pričeli z gradnjo kamnitega obzidja iz klesanih kamnov različnih dimenzij. Klesano naravno brečo so pridobili v zgornjem toku Tilmenta. 27. maja 1939 pa je bila ob zaključku del organizirana slovesnost.