Nov most, nova struga

Velika poplava leta 1954 je dala delom nov zagon. V okviru šeste etape regulacije Savinje, ki je obsegala odsek od Polul do kapucinskega mostu, je bila tudi prestavitev struge Savinje na ovinku pod gradom. Kljub raznim težavam so sredi junija 1955 uspeli urediti zasilni tir po novem nasipu železniške proge na celjskem ovinku. Nasip in oba začasna mostova (dela je opravilo celjsko podjetje Beton) sta dobro prestala preizkušnjo.[2]

Avgusta 1955 so se celjski kopalci že jezili, saj se niso mogli več kopati v »slavnem celjskem bazenu«, ki je bil prej najživahnejše celjsko kopališče. Gre za rokav med tedanjo strugo Savinje in železniško progo na Bregu, ki so ga skopali med okupacijo, ko je že nacistična uprava razmišljala o prestavitvi struge Savinje. Spodnji del tega rokava, ki je bil del nove struge, so avgusta leta 1955 združevali s staro strugo. Dela so tekla z občasnimi težavami, saj jim je primanjkovalo večjih strojev in kamionov. Drugi železniški most so ravno ta mesec že porušili, prvega pa so nameravali začeti, saj bil napoti nameravani prestavitvi struge pri ovinku ceste na Bregu, ki so jo morali tudi prestaviti.[4] Zgradili so ga v manj kot stotih dneh (delali so »dan in noč«) in slovesno so ga odprli 30. decembra 1956. Prometu ga je izročil slavnostni govornik Franc Leskovšek Luka, vendar ne na običajen način s škarjami. Ker je bil Leskovšek po poklicu kovinar, so mu pripravili železno vrv, ovito s trobojnico, ki jo je prerezal z varilnim aparatom. [6]