Leta 1859 je vlada izdala nov obrtni red, ki je formalno odpravil stare cehe in razglasil tudi pekovsko obrt za osebno. Vsak pek je moral uradno izkazati svojo usposobljenost za poklic, če je hotel dobiti obrtno dovoljenje. Novela, ki jo je državni zbor izdal leta 1883, je obrti razdelila v tri skupine: na proste, rokodelske in koncesionirane.
Naslednja iz leta 1907 je tudi koncesionirane obrti razdelila v dve skupini: pri prvi usposobljenosti ni bilo potrebno uradno dokazovati, pri drugi pa je dokaz o usposobljenosti bistveni pogoj za pridobitev koncesije. Vajenci so morali obiskovati večerni in nedeljski pouk, obrtniki pa so se vedno bolj zavedali, da morajo poskrbeti za svojo strokovno izobrazbo in dvigniti kakovost storitev. Organizirati so začeli obrtne tečaje, leta 1878 pa so pri Mestni ljudski šoli v Celju ustanovili dvorazredno obrtno nadaljevalno šolo. Že pred prvo svetovno vojno so si prizadevali za takšno strokovno izobraževanje, ki bi omogočilo opravljanje mojstrskih izpitov v Celju; do takrat je bilo namreč to mogoče samo v Gradcu. Zakon je kot nadomestilo za cehe uvedel obrtne zadruge; peki so se združili z nekaterimi drugimi obrtniki v Kolektivno obrtno zadrugo, ustanovljeno leta 1888. Za zaščito svojih interesov so leta 1890 ustanovili društvo, imenovano Obrtno zveza in leta 1893 še Občeslovensko obrtno društvo.
In kakšno je bilo Celje? Ljudsko štetje leta 1869 je pokazalo v Celju 4224 prebivalcev, leta 1910 pa že skoraj 7000 (6993). V Občini Celje-mesto so se skoncentrirali obrt, trgovina in nekaj manjših obratov, okoliška občina pa je predstavljala rastoče industrijsko predmestje, ki so ga začela dopolnjevati tudi delavska naselja. Industrializacija pekovske obrti ni prizadela, saj se je z rastjo prebivalstva povečala tudi potreba po pekarnah; nove so nastajale zlasti v delavskih četrtih v Gaberjah in na Hudinji. Trend industrializacije ilustrira podatek, da je prebivalstvo Gaberja leta 1869 štelo 130 ljudi, v letu 1910 pa že 2006. Poleg pekovske, ki je ohranila svoje tradicionalne značilnosti in ponudbo, se vedno pogosteje pojavljajo sorodne nove obrti – zlasti slaščičarska s ponudbo sladoleda.
—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.
