Ko govorimo o novomeški občini v času po prvi svetovni vojni, govorimo pravzaprav o Novem mestu v najožjem pomenu besede, saj je poleg centra mesta obsegala občina samo še Kolodvorsko predmestje okrog železniške postaje, nepozidane Mestne njive in Marof ter mestno pokopališče ob Ločenski cesti. Merila je samo 240 ha in imela okrog 2400 prebivalcev, povečini obrtnikov, trgovcev in uradnikov.
Na desnem bregu reke Krke, ki je ovijala novomeško občino, pa se je razprostirala ena največjih občin na nekdanjem Kranjskem. Zaradi velikosti je imela občina Šmihel-Stopiče težave v svojem avtonomnem poslovanju, zato so se podobčine Jurka vas, Potov vrh, Smolenja vas ter župniji Šmihel in Podgrad že nekaj let prizadevale, da postanejo samostojne občine. Sedežu občine v Kandiji so očitali, da uživa ugodnosti mesta, medtem ko so oddaljeni predeli občine prepuščeni sami sebi.
Tudi težnje po priključitvi Kandije k Novemu mestu so postale sčasoma tako močne, da je sam občinski odbor občine Šmihel-Stopiče na seji 21. februarja leta 1919 soglasno ugotovil, da so »kupčijske, kulturne in tudi družabne zveze med Kandijo in Novim mestom postale tekom zadnjih let tako tesne, da Krka doslej naravna meja med občinama ne more biti več edina ovira spojitve obeh delov, ki jih vežejo in silijo pridružiti gospodarski in splošni kulturni interesi«.
Posestniki Kandije so nato podpisali izjavo z željo in zahtevo, naj se prične s posredovanjem deželne vlade pogajanje med zastopniki novomeške občine in kraja Kandije za njuno združitev. Okrajno glavarstvo Novo mesto je prisluhnilo njihovi zahtevi in v dopisu z dne 21. julija leta 1919 Poverjeništvu za notranje zadeve v Ljubljani predlagalo, naj se Kandija izloči in priključi mestni občini Novo mesto, saj »tvori z mestom […] eno krajevno celoto. Tega celotnega značaja tudi ne more vzeti Krka, ki tvori naravno mejo med obema krajema. Kandija ima isti mestni značaj in iste potrebe kakor Novo mesto. Tujec, ki pride semkaj sploh ne more razumeti, da se nahaja, če pride iz Novega mesta čez most v Kandijo, v drugi občini […]«. Tudi občinski odbor Novo mesto je na seji 10. septembra 1919 soglasno sklenil, da je načeloma za združitev vasi Kandije z občino Novo mesto, vendar je zahteval, naj se natančno določijo pravice in obveznosti, ki bi jih mestna občina prevzela zaradi združitve.
Zaradi pričakovanja nove občinske zakonodaje in bližajočih se občinskih volitev spomladi leta 1921 so se postopki glede upravne razdelitve občine Šmihel-Stopiče ustavili. Po konstituiranju novega občinskega sveta in izvolitvi novega-starega župana Karla Rozmana so se začela pogajanja o priključitvi Kandije s kandijskim pogajalskim odborom, ki ga je vodil dvorni svetnik Fran Šuklje. Pogovori so se sukali zlasti okrog sejmskih pravic. Zahteve kandijskega odbora, da bi mestne sejme premestili na desni breg Krke, so bile zavrnjene; priznali pa so jim njihove sejme. Skupna komisija obeh občin je 20. decembra leta 1921 na kraju samem določila ozemlje, ki naj bi se priključilo občini.
13. maja leta 1922 so se v pisarni občine Šmihel-Stopiče zbrali zastopniki Kandije in Gotne vasi, da bi glasovali o priključitvi. Župan Karel Rozman je takole nagovoril prisotne:
Kar je naše je Vaše, kar je Vaše, je naše. S tem je vse rečeno. Kako se bo mesto širilo in kako se bo vse vršilo, je stvar novega občinskega odbora. Če bi več obljubil bi farbal. Mestna občina je bolje v stanju razumeti in izpolnjevati želje Kandijskega prebivalstva, ki bo zastopano v občinskem odboru bolje prišlo do veljave kot sedaj med mnogobrojnimi vaščani [občine Šmihel-Stopiče]. Želimo napredek želimo red komur je ta napoti, tega obžaluje. Mesto ima 20, 000.000 premoženja. Skrbelo se bo bolje za ceste, za red in snago, glede razsvetljave obljublje, da se bo takoj po združitvi napeljala do [kandijskega] kolodvora, Žabje vasi in do Grma, posebno pa se bo skrbelo za javno klavnico.
Šmihelski župan je bil nekoliko proti priključitvi zaradi občinskih premoženjskih interesov. Pripomnil je, da »je vsakemu na prosto dano, kako glasuje in da on ne more biti kriv, če bi se kdo kasneje kesal, da je pristopil k mestu«. Glede glasovanja je veljalo, da je imel vsak posestnik toliko glasov, kolikor hiš. Od 72 oddanih glasov jih je bilo 65 za priključitev, 7 pa proti. Glasovanje posestnikov iz Gotne vasi je bilo glede na doseženi rezultat nepotrebno. Devetnajst kandijskih posestnikov, ki niso bili prisotni, je pozneje dalo soglasje.
Odbor za priključitev Kandije k Novemu mestu je nato ugotovil, da so volitve brez dvoma dokazovale, da si večina kandijskega prebivalstva želi spojitve z Novim mestom, in 26. maja leta 1922 naprosil Okrajno glavarstvo Novo mesto, naj ukrene vse potrebno, da se čim prej izvrši zaželena pripojitev. Do jeseni leta 1922 je bil izdelan uradni seznam vseh parcel katastrskih občin Kandije in Gotne vasi, ki naj bi se priključile k novomeški občini.
Z razglasom Pokrajinske uprave za Slovenijo z dne 13. julija leta 1923 je bila vas Kandija z okolico izločena iz krajevne občine Šmihel-Stopiče in priključena Mestni občini Novo mesto, katere velikost se je povečala na 501 hektar, prebivalstvo pa za okoli 1000 Kandijcev. Po popisu prebivalstva iz leta 1931 je imela novomeška občina 4045 prebivalcev. Sledil je razpust občinskega odbora in imenovan je bil gerentski sosvet s predsednikom, okrajnim zdravnikom dr. Viktorjem Gregoričem na čelu, katerega glavna naloga je bila, da čim prej izvede nove občinske volitve.