Na tem mestu izpostavljamo nekatere zanimive dogodke, ki so povezani z ljubljansko cerkvijo sv. Florijana v preteklosti.
Znani ljubljanski zgodovinar Ivan Vrhovnik je leta 1930 v obširnem opisu cerkve sv. Florijana v reviji Življenje in svet zapisal, da so še do druge svetovne vojne k cerkvi množično prihajali gasilci, da bi počastili njihovega zavetnika ob njegovem godu. Cerkev je bila premajhna za gasilce iz Ljubljane in okolice, ki so prihajali z gasilskimi vozovi v povorkah na nedeljo po godu sv. Florijana.
Bratovščina v 18. stoletju
Častilci Žalostne Matere Božje so se 7. aprila 1713 množično udeležili velike procesije k njihovi priprošnjici pri Sv. Florijanu, ko je meščanom grozila epidemija kuge. Ob oltarju Žalostne Matere Božje so ustanovili bratovščino, da bi se združeni priporočali za božjo pomoč in Marijino varstvo. Takoj na začetku se je v bratovščino vpisalo dvesto članov različnih stanov. Na prvem listu rokopisne bratovščinske knjige Liber benefactorum qui ad capella Labaci in Altenmarkt Sancto Floriano iz leta 1671, ki jo hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, je znamenita akvarelna veduta Ljubljane. V usnje vezana knjiga ima na platnicah vtisnjen simbol Žalostne Matere Božje z mrtvim Jezusom v naročju, srce ji prebada meč. Na začetku knjige je v latinščini molitev k priprošnjiku sv. Florijanu in uvodno pismo generalnega vikarja ljubljanske škofije Filipa Terpina, napisanega 20. avgusta 1671. Druga, v usnje vezana knjiga iste bratovščine, je iz leta 1718, medtem ko so zadnji bratovščinski zapiski iz leta 1784. Bratovščina je obstajala do leta 1786.
Procesije v 17. in 18. stoletju
Cerkev je postala množično obiskana, potem ko je 8. maja 1693 pri sliki Žalostne Matere Božje spregledal oslepeli kuhar kneza Turjaškega. Sliko, ki je neznano kdaj prišla v cerkev, je leta 1639 naslikal Tomaž Kundišek. Ta Marijina slika je najprej štiri leta visela ob glavnem oltarju, nato so jo častili pod korom, leta 1704 pa so jo prenesli na novi oltar v posebej za to zgrajeni stranski kapeli, kjer so se še naprej dogajali čudeži, zato je škof Ferdinand Kuenburg romarjem podelil odpustke.
Prva procesija iz stolnice je k milostni podobi krenila že 3. oktobra 1693, a takrat ljubljanska škofija še ni pustila postaviti tudi oltarja s tem patrocinijem. Češčenje Žalostne Matere Božje se je zelo razširilo šele v času ljubljanskega škofa Ferdinanda grofa Kuenburga (1701-1711). Ta je dovolil postavitev oltarja leta 1704 in na cvetni petek 14. marca istega leta vodil procesijo, pri kateri so prosili za mir v vojnah, ki jih je vodil cesar Leopold I. Procesije se je udeležilo veliko predstavnikov duhovščine in domačega plemstva. Ljubljančani so se s prošenjskimi procesijami k Mariji obračali ob najrazličnejših naravnih nesrečah: leta 1704 in naslednje leto jih je pestila suša, leta 1714 hude poplave, živinska kuga pa je grozila leta 1713, 1715 in 1732. Ob kugi leta 1713 so ustanovili bratovščino Žalostne Matere božje, da bi se združeni priporočali za božjo pomoč. Teh procesij se je udeleževalo mnogo plemičev, kakor tiste leta 1715, ko so po Ljubljani morile koze in se je je udeležil tudi deželni glavar Janez Gašper grof Cobenzl. Papež Benedikt XIV. je leta 1741 in dve leti kasneje cerkvi podelil odpustke.
19. in 20. stoletje
Prvi otroški vrtec ali zavetišče v Ljubljani je že na začetku 19. stoletja deloval pri Sv. Jakobu, v Rožni ulici. Ob prvem vpisu je bilo v zavetišče sprejetih sto devet otrok. Župan Hradecky je v svojem govoru na slovesnosti 20. oktobra 1834, ko so se poleg ustanoviteljev udeležile tudi matere z otroki, zaželel zavetišču uspeh. Nadzor nad njim je prevzel šentjakobški župnik Janez Krizostom Pohlin. Otrok je bilo v zavetišču čedalje več, prostori pa niso bili primerni za vrtec, zato so leta 1843 kupili stavbo v Florijanski ulici 63 (27). Tako so poleg cerkve sv. Florijana dobili primerne prostore in vrt. Zavetišče je obstajalo do leta 1918 in je veljalo za nemško ustanovo. V šentjakobski župniji sta bila leta 1917 ustanovljena slovenska Marijina vrtca za dečke in deklice.
V cerkvi sv. Florijana so prva desetletja 20. stoletja izvajali nedeljske maše za šolarje ljudske šole na Prulah in za velikonočni blagoslov jedil. Pred cerkvijo sv. Florijana je bil oltarček sv. Rešnjega telesa. Časopis Domovina iz oktobra leta 1906 je poročal, da v florijanski cerkvi pridigajo in molijo zgolj nemško.
Jezuiti in Florijanova cerkev
Leta 1702 so se za cerkev sv. Florijana zanimali redovniki pavlinci, ki so se želeli naseliti v Ljubljani, vendar škofija njihovi prošnji ni ugodila. Slovenski jezuiti so si želeli, da bi znova dobili svojo redovno hišo na slovenskih tleh. Po ponovni vzpostavitvi reda leta 1814 so se najprej leta 1870 naselili v Repnjah. Toda kranjsko deželno predsedstvo je 18. junija 1873 ukazalo repenjskim jezuitom, da morajo oditi iz dežele, ker nimajo pisnega dovoljenja za naselitev. Jezuiti so morali 24.oktobra 1873 Repnje zapustiti.
V maju leta 1884 je bil nemški jezuit majniški pridigar v ljubljanski stolnici. Naslednjega leta je novi škof Jakob Missia poklical dva jezuita za pridige v stolnico. Eden je prevzel postne govore, drugi pa majniške. Leta 1886 so za postne govore povabili v stolnico poleg nemškega tudi slovenskega jezuita. Obisk pri pridigah patrov jezuitov je bil velik in škof je dobival prošnje, naj bi se jezuiti spet naselili v Ljubljani. Škof Missia je kupil jezuitom hišo pri sv. Florijanu na sedanji Ulici na Grad 2 in jim dodelil cerkev sv. Florijana. V novo hišo so se naselili 12. novembra 1887. Ob koncu leta je bilo v njej že sedem jezuitov: dva nemška patra in trije slovenski ter dva redovna brata. Nemška patra sta se zadrževala v hiši, slovenski pa so vodili misijone po deželi. Jezuitska hiša pri sv. Florijanu je delovala v zelo skromnih razmerah. Poleg škofa so jo podpirali še župniki, ljubljanski frančiškani in uršulinke. Prebivalstvo na območju sv. Florijana je bilo slovensko. Na god sv. Ignacija, ustanovitelja Družbe Jezusove, je v cerkvi leta 1888 pridigal tajnik škofa Missie Jože Šiško, ki je postal ljubljanski stolni kanonik. Govor je v celoti objavilo katoliško glasilo Zgodnja Danica.
Cerkev sv. Jakoba je bila po potresu 14. aprila 1895 zaprta več kot dva meseca, cerkev sv. Florijana pa je ostala večinoma nepoškodovana. Komisija je dovolila, da se bogoslužje v tem času opravlja v tej cerkvi. Ker pa je bila premajhna, so imeli maše na šentjakobskem trgu. Tu so daritev opravljali na oltarju, ki je najprej stal pod baldahinom, nato pa v majhni leseni kapeli. Ljudje so ostali na prostem. Duhovniki so pri sv. Florijanu spovedovali in obhajali od 14. aprila do 22. junija 1895. Za jutranji blagoslov in za večerne litanije so Sv. rešnje telo nosili v malo leseno kapelico. Jezuiti so kmalu spoznali, da prostor pri sv. Florijanu zanje ni primeren. Pretesna hiša je onemogočala razvoj, cerkev pa je bila preblizu župnijske cerkve sv. Jakoba. Leta 1896 so začeli graditi svoj novi dom na Poljanah. Od Sv. Florijana so se poslovili 7. novembra 1897 in se naselili v prostorih nove hiše na Poljanah.
Čas prve svetovne vojne
Med prvo svetovno vojno so se vrstile številne procesije Ljubljančanov, ki so prosili za skorajšnji konec vojne. Ena večjih je bila 13. junija 1915, ki je izčrpno opisana tudi v časopisju, denimo v Laibacher Zeitungu ali Slovencu. S sliko florijanske Žalostne Matere Božje se je procesija iz cerkve sv. Florijana napotila na Kongresni trg do uršulinske cerkve ter se nato vrnila v šentjakobsko cerkev. Spokojno pobožnost je vodil ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Udeležba je bila ogromna, okrog 10000 vernikov. Procesije so se udeležili ugledni možje: deželni predsednik Schwarz, mestni župan dr. Ivan Tavčar in drugi cerkveni in deželni uradniki ter vojaštvo. Prisotne so škofove tolažilne besede zelo prevzele. Pobožnost je bila eno samo pričevanje žive vere.
Vojaška oblast je med 12. in 18. oktobrom 1916 pobrala zvonove iz zvonikov župnijske cerkve in cerkve sv. Florijana. Iz župnijske cerkve so odpeljali štiri zvonove, iz cerkve sv. Florijana pa vse tri zvonove. Zgodovinsko pomemben srednji zvon cerkve sv. Florijana, težak 663 kg, ki je bil spomin na veliki požar leta 1774, je vojno ministrstvo vrnilo. S pooblastilom uglednih šentjakobskih faranov so se za vrnitev zvona zelo zavzemali gospa Viki pl. Haumeder, posestnica na Starem trgu 11a, konservator dr. Gnirs in mestni župan dr. Ivan Tavčar. Slovesno okrašenega so vojaki vrnili 14. januarja 1917. Ko so ga pripeljali pred cerkev sv. Florijana in ga postavili z voza, je četovodja izjavil, da izroča cerkvi zvon, ki je končal vojno službo in ima zdaj še večjo zgodovinsko vrednost, ker ga je vojno ministrstvo vrnilo cerkvi. Iz župnijske cerkve je bilo 2. maja 1918 vzetih nekaj orgelskih piščali, prav tako iz cerkve sv. Florijana, vendar so kljub temu orgle v obeh cerkvah ostale uporabne.
Marijine družbe
Šentjakobski župnik Janko Barle je leta 1910 in 1912 ustanovil Marijini družbi za dekleta in žene, ki sta imeli svoje shode pri Sv. Florijanu. Tu je delovala tudi nemška florijanska kongregacija, ki je postala slovenska 10. junija 1919. Prvi voditelj kongregacije je bil šentjakobski župnik Janez Rozman (1881-1909). Od jeseni leta 1919 so imele članice shode v kongregacijski dvorani na Florijanski 15. Kongregacija je imela v letih 1919-37 od 30 do 40 članic. Iz tega obdobja se je ohranila kronika, ki je danes v ljubljanskem nadškofijskem arhivu.
Leto 1940
Župnik Janko Barle je v zahvalo in v spomin 40-letnice svojega mašništva in 30-letnice svojega dela v župniji Sv. Jakob daroval za cerkev sv. Florijana dva bronasta zvonova. Blagoslovljena sta bila 28. aprila 1940: eden je posvečen Materi Božji, drugi sv. Janezu Evangelistu.
Po letu 1980
Od leta 1989 se na cvetno nedeljo farani zbirajo pred cerkvijo sv. Florijana k blagoslovu oljk in butar, od tam pa se napotijo v šentjakobsko cerkev. Na cvetno nedeljo popoldne leta 1994 se je pred cerkvijo sv. Florijana prvič začel križev pot. Udeleženci se ob molitvi in prepevanju postnih pesmi napotijo po strmi poti na Grad.
