Obdobje Občinske matične knjižnice Brežice je bolj ali manj povezano z delovanjem v okviru Zavoda za kulturo.
Leta 1961 je izšel Zakon o knjižnicah, ki je med drugim določil, naj bodo po občinah matične knjižnice nosilci razvoja slovenskega knjižničarstva in hkrati določil pogoje, ki jih mora knjižnica izpolnjevati. Ljudska knjižnica sicer ni izpolnjevala vseh pogojev (knjižnični delavci, prostor, gradivo, tehnična opremljenost), a je že opravljala nekatere naloge matične knjižnice (vodila evidenco knjižnic, nudila strokovno pomoč, organizirala potujočo knjižnico) (Šebek, 1995).
Leta 1963 je bila Ljudska knjižnica Brežice imenovana za matično knjižnico občine Brežice, hkrati se je preimenovala v Občinsko matično knjižnico Brežice. Ob koncu leta 1964 je postala ena izmed enot Zavoda za kulturo (Bemkoč, 1996). Občinski sklad za kulturo in prosveto ji je občasno namenjal sredstva za delovanje, z manjšimi zneski so ji pomagala tudi nekatera podjetja.
Bivša knjižničarka Mija Šebek je v svojem prispevku Pogled nazaj (2006) takole zapisala:
»Knjižnica ni izpolnjevala pogojev, ki so bili po zakonu o knjižničarstvu določeni za tako vlogo, čeprav jo je že opravljala. Manjkali so ji ustreznejši prostor s policami, večja zaloga, strokovni delavci, itd. Kupljeno gradivo je bilo kakovostno in zelo premišljeno izbrano, ker ni bilo dovolj denarja.«
S sklepom Skupščine Občine Brežice št. 022/65-2 z dne 29. 12. 1964 je bil ustanovljen Zavod za kulturo Brežice, del katerega je postala tudi Občinska matična knjižnica Brežice (Šebek, 1984).
Leta 1965 se je knjižnica preselila v dograjeni Prosvetni dom Brežice, kjer je imel sedež Zavod za kulturo z vsemi svojimi enotami (Delavska univerza, Radio, Kino). Po mnenju Mije Šebek skupna pot tako različnih ustanov ni prinesla posebnih prednosti, še manj pa koristi (Šebek, 2006).
Pod okriljem Občinske matične knjižnice je takrat delovalo enaindvajset ljudskih knjižnic. Med njimi so bile take, ki so poslovale skozi celo leto (Brežice in Dobova), večina jih je obratovala samo v bralni sezoni od oktobra do aprila. Knjižnica v Čateških toplicah je bila izrazito sezonska, dve knjižnici sta pomagali krajšati čas bolnikom brežiške bolnišnice na splošnem in pljučnem oddelku. Knjižnica v Domu JNA je služila prebivalcem, ki so govorili srbohrvaško. Poleg enaindvajsetih ljudskih knjižnic je bilo v občini deset strokovnih knjižnic manjšega obsega, delovale so po različnih ustanovah in podjetjih. Velja omeniti še dve sindikalni knjižnici (Zorko, 1963).
