Brez predgovora ali razlage, kako bo naš pogovor potekal, ju vprašam: Kakšna bi bila Koroška, če ne bi bilo železarne? Začne Jerica: Oh, če ne bi bilo jekla, ne bi bilo ničesar! Brez železarne ne bi bilo naselij, ne bi bilo Čečovja, Javornika, vsega tega, kar je okrog nas. Jure: Mati fabrika. Jerica: Mati fabrika!
Jure Jamer je direktor Valjarne (podatek se nanaša na leto 2018, op. ur.), v kateri je trenutno zaposlenih 340 ljudi. Funkcijo direktorja opravlja pet let, v SIJ-u pa je zaposlen že 25 let. Jure: Že kot študent sem delal, vedno ko sem imel proste dneve. Na začetku sem delal kot fizični delavec. Zato me ljudje danes poznajo, vedo, da poznam celoten delovni proces, da poznam veliko stvari v procesu, zato me spoštujejo. Samo zato sem si lahko zgradil res zelo, zelo dobro ekipo. Sodelujemo vzorno. S službenimi kolegi hodimo tudi vsaj dvakrat na leto na izlet.
Tudi Juretov oče Stanko je bil zaposlen v železarni, pogovor zato nanese na pokojnika. Na obraz se mu pririše nekakšen zamišljen, rahel nasmeh. Jure: Po letu in pol dela, ko sem bil planer, sem dejansko postal šef svojemu očetu. Spominjam se ga, ko je samo nekaj dni pozneje prišel do mene v valjarno. In ko je šel mimo mene, me je tako (pokaže, kako) po rami udaril, me pogledal in mi rekel: »Tukaj si ti moj šef, ampak jaz sem pa tvoj fotr!« (smeh) Ja, tako je pač bilo, sem imel visoko izobrazbo, in sem svojemu očetu postal šef. (smeh) Jerica: Ja, moj mož je delal v tovarni. Jure: Naša mama je rekla, da je tovarna očetova druga žena. Pogledata se in se nasmejita.
Vprašam Jerico: Kaj pa vi in železarna? Odgovori: V železarni sta delala oba moja pradedka, moj dedek in tudi moj oče. Tudi on, tako kot vsi, je bil zelo ponosen, da je bil zaposlen v železarni. Moram pa reči, da ga je bilo vedno strah, ali mu bo otroke uspelo spraviti do kruha. Šele ko sem dobila službo v železarni, je bil srečen in sproščen. Začela sem leta 1969 in sem bila zaposlena vse do upokojitve, do leta 2003. Zdaj me ni tam že 15 let, ampak veste, še danes čutim močno pripadnost.
Jeričin sin Jure je danes že peti rod, ki dela v železarni. Všeč mi je, da ni »samo« direktor Valjarne (podatek se nanaša na leto 2018, op. ur.). Ko napeljeva pogovor na podjetje, govori o samih presežkih. Mi smo zelo dobro podjetje! Imamo zelo dobro strategijo poslovanja. Se konstantno razvijamo, zato smo zelo konkurenčni večjim. Strah me je morda edino, da se bo to investi- ranje, ta razvoj, ta pot, kot smo si jo zastavili, kdaj ustavila. Jan, mi izvažamo kar 85 odstotkov proizvedenega. Dvigne pogled proti meni, se s komolci nasloni na mizo in s ponosnim nasmeškom našteva. 15 odstotkov izvažamo v ZDA, 15 v Nemčijo, 15 v Italijo, 10 v Avstrijo …, preostalo pa v kar 85 držav po vsem svetu. Naši izdelki so izjemno kakovostni. Res sem ponosen na jeklo, ki ga ustvarjamo s svojimi zaposlenimi. Veste, mi imamo veliko odgovornost. Vprašam ga, kje lahko najdem kos njihovega jekla. Uff … Kje ne?? In se zasmeji. Elektriko dobite iz elektrarn, ne? No, na primer tiste lopatice v tur- binah so naše. Samo še na Mars nismo poslali našega jekla. Ko bomo pa šli na Mars, bodo naše jeklo uporabljali tudi tam! Včasih smo delali, mi rečemo, »betonsko železo«, zdaj pa delamo samo vrhunske stvari. Všeč mi je, ko mi na vprašanje, ali se tudi delavci zavedajo, da ustvarjajo tako kakovostne izdelke, odgovori z odločnim JA. Seveda! Vprašam ga, od kdaj tako močno čuti to delo in te kraje. Veste, jaz sem odraščal z jeklom. Ko sta se mama in oče doma velikokrat pogovarjala o službi in o tem, kaj je prav in kaj ne, kako bi kaj moralo biti, sem bil jaz vedno zraven in sem vse poslušal. Zgodaj sem se zavedal celotne okolice. Vedel sem, da je vse tukaj okoli posledica železarne. Gimnazijo je financiral – kdo? Železarna. Jerica: Brez matere fabrike bi bili tukaj samo travniki. Jure: Veste, kaj vam povem. Prepričan sem, da bomo spet kmalu gradili bloke za delavce. Jih bomo potrebovali. Že takoj danes bi potrebovali vsaj 50 novih delavcev. Ja, časi se ponavljajo, in upam, da bo tako, kot je bilo pred mnogimi leti.
Ne srečam veliko ljudi, ki bi s takim zadovoljstvom govorili o svojem delovnem mestu in podjetju. Za Jureta in marsikoga v teh krajih bi lahko rekel, da je njihova služba njihov način življenja. Jure si zato močno želi, da bi generacije, ki prihajajo, občutile podobno in to predale naprej. Danes mlajše generacije niso toliko navezane, kot smo bili mi. Morda še bodo, upam. Je pa res, da mi smo vedeli, že takoj prvi dan, ko smo prišli v fabriko, da bomo iz nje šli v pokoj. Ravno prijatelj iz te generacije me je poklical pred časom. Bil je nekaj več kot 40 let v železarni. Zdaj je pa že štiri mesece upokojen. Pa mi pravi: »Hej, Jure, kaj valjamo danes?« Pa mu rečem: »V penziji si!«