Pozvonim na zvonec Podojstršek in vstopim v novo obdobje, v dom Matica in Anje. V jedilnici za mizo sedijo ob kavi in domači potici še Matičev oče Robert, mati Majda in bica (babica) Franca. Matic je zaposlen v družbi SIJ Ravne Systems kot konstruktor, oče Robert kot vzdrževalec, mati Majda pa dela v knjižnici na gradu, a je tudi ona nekdaj delala v železarni, kot strugarka. Ko jih vprašam, kdo je še del te železarske zgodovine, mi bica Franca ponosno pove: Vseh mojih 12 bratov je delalo v tovarni! In tudi moj pokojni mož, Alojz. In nadaljuje: Začel je delati, ko je bil star 15 let, leta 1945. In zaposlen je bil vse do leta 1980. Delal je v valjarni, bil je kurjač. Spominjam se, kako so bili v fabriki zelo povezani med seboj. Midva sva bila takrat doma na deželi, imel je vsak dan eno uro hoje do fabrike. Pa veste, moj mož je samo enkrat zaspal na šiht, in še to na nočnega. Vsi se nasmejimo bici. Tako kot pri vseh družinah, ki jih spoznavam pri projektu Iz roda v rod, tudi tukaj pri Podojstrškovih, že po nekaj besedah občutim ponos in veselje, ko začnejo govoriti o kom, ki je poskrbel za družino in ustvaril razvejano družinsko drevo z delom v železarni.
Majda, Alojzova hči, pripoveduje: Naš ata je delal, mama pa je skrbela za dom. Ata je vedno gledal, da je delal tudi za praznike, ker je takrat več zaslužil. Da nam je bilo bolje. Spominjam se tudi, včasih je bilo tako, da v železarno nismo smeli. Je bilo pa nekoč za prvi maj, ko mi je naročil, naj mu prinesem mošt na šiht, do vratarja. Mi smo vedno imeli doma mošt. Takrat sem bila stara približno 10, mogoče 12 let. Ko sem prišla, je naprosil vratarja, da me je spustil v tovarno. In takrat sem prvič videla vse te ogromne posode, peči. Sem samo gledala, kako je vse to veliko. Ata je bil vedno zelo ponosen na to, kje je delal. Ni mu pa bilo vseeno, ko njegov sin ni šel delat v železarno, pa tudi druga hči, moja sestra, ni šla. Vedno je rekel, en moj otrok bo delal v fabriki, tako da jaz nisem smela razmišljati o drugi smeri kot o industrijski. On takrat preprosto ni verjel v nobeno drugo službo. Zanj je bila fabrika mati.
Pogledam proti Maticu in njegovemu očetu Robertu. Slednji je v železarni zaposlen 13 let, Matic pa ima pri svojih tridesetih že kar 11 let delovne dobe. Ko se je zaposlil v železarni, je še študiral. Matic pove: To, da sem začel delati že med študijem, je bilo najboljše zame, saj sem si lahko danes pri svojih letih ustvaril že veliko. Ponosno pove, da mu je bil na začetku mentor prav oče. Izjemno všeč mi je, ko začutim, da so prav vsi drug na drugega ponosni. Matic je danes tukaj zadnji rod, ki pelje družinsko tradicijo v železarni. Pravi, da čuti tudi veliko odgovornost. Matica prosim, naj mi natančneje razloži, kaj počne. Riše načrte, pravi. Karkoli se pokvari, se najprej razstavi, postavi se diagnostika in nato se narišejo novi, rezervni deli. In tukaj začutim njegovo spoštovanje do svojih prednikov v tovarni. Moji predhodniki so risali na table. Govori spoštljivo. Ne predstavljam si, da bi delal tako. Danes je drugače, delamo z računalnikom, v programu, kjer vidiš prav vse. Včasih pa so znali predvidevati iz ene same črte, ki so jo narisali na tablo. Res zelo spoštujem svoje predhodnike. Se vzravna, popravi stol in pokima z glavo, kot da bi tudi z mimiko želel pokazati, kako veliko spoštovanja goji do prednikov. Lepo je videti nekaj takega. Začutim ga, kako veliko mu vse to pomeni. Nadaljuje. Tiste generacije, kot je bil moj deda, oni so živeli za to delo, s svojimi žulji so ustvarili ves kraj, ustvarili so našo prihodnost. Nikoli jim ni bilo težko po napornem delu iti še delat naprej. Njegova generacija je uredila Ivarčko jezero, skrbeli so tudi za smučišče, za veliko stvari. Slika današnje Koroške se je ustvarjala skozi zgodovino tudi zaradi železarne. Brez železarne ne bi bilo Koroške.
Z več družinami, kot se pogovarjam, bolj občutim te kraje. Po nekaj dnevih si celo drznem reči, da te kraje poznam. Vsaj dušo. Čas je, da grem. Pozdravimo se in odidem. Ko peljem skozi naselje, si v glavi sestavim zaključno misel. Podojstrškovi so danes tukaj, ker je nekdo v preteklosti trdo delal, in tukaj bo spet nekdo drug čez toliko let, ker danes oni trdo delajo. Morda bo celo tukaj, v tem novem naselju, čez sto let nekdo, tako kot sem danes jaz. Nekdo, ki bo stopil v te domove in spisal nove zgodbe o drugih ljudeh, o drugih rodovih, ki bodo cenili svoje prednike.
