Skrb za preživetje, za »vsakdanji kruh«, je človeka spremljala že od pradavnine. Kako preživeti številne družine od setve do žetve ob nizki ravni kmetovanja in ob naravnih katastrofah, kot so suše, povodnji, škodljivci itd.? Pomanjkanja so bila pogosta, zato je kruh vedno predstavljal posebno vrednoto.
Prazgodovinski človek je žita uporabljal za pripravo kaš in lepinj, ki so jih pekli kasneje tudi stari Egipčani, Grki in Rimljani. Slovanom je kaša predstavljala glavno jed. Za izumitelje kruha v današnjem smisluveljajo Egipčani, ki so poleg moke uporabljali tudi kvas. O tem pričajo številne upodobitve v grobnicah faraonov iz obdobja II. in IV.dinastije (3000 – 2500 pr. n. št.). Pekli so v glinenih pečeh stožčasteoblike in kruh je v Egiptu predstavljal glavno hrano ter simbol bogastva. Hekataios Miletski je npr. prebivalce starega Egipta v svojem delu iz leta 500 pr. n. št. imenoval »kruhožere« in od njih so se naučila mlinarstva in pekarstva tudi sosednja ljudstva: Židje, Grki inRimljani. Prve pekarne so se v Rimu pojavile po poročilu Marcusa Portiusa Cata okoli leta 174 pr. n. št. V tem obdobju se je tudi oblikovala mlinarsko – pekarska obrt, ki je imela že prvo stanovsko organizacijo (corpus pistorum). Rimljani so pridobljena znanja razširili po vsem imperiju in jih z značilno praktičnostjo tudi nadgradili. Antični pisci omenjajo številne zvrsti kruha, saj so peki kruhu dodajali različne dodatke in dišave. Veljali so celo za umetnike,s tem pa je bil povezan tudi njihov premoženjski in socialni status.Obrt je imela družinski značaj in se je prenašala iz roda v rod. V flavijskem obdobju so peki del pravic izgubili, podredili so jih prefektu za prehrano, toda mlinarstvo in pekarstvo sta ostala še vedno povezana in enotna obrt. Obrti sta se ločili šele v zgodnjem srednjem veku, toda mlinarji so imeli pravico peči tudi kruh vse do začetka 20.stoletja.
—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.
