V virih, ki opisujejo Potočnikov življenjepis, je navedeno, da njegov grob ne obstaja več. Ta podatek izvira iz pisma Hermanove svakinje Ilse Potočnik Jasper, napisanega 27. novembra 1969 dr. Avgustu Mundi v Ljubljano. Dr. Munda je bil sorodnik veje Hermanovega strica v Slovenj Gradcu.
Iz pisma Jasperjeve:
»… Ko sem nekega dne hotela obiskati grob, ga ni več bilo mogoče najti. Niso me obvestili, da je za nadaljnjih 10 let potrebno plačati in so ga kratko malo dodelili drugemu. Moj protest seveda ni nič koristil. …«
Zgodilo se je seveda to, da so leta 1967 novi najemniki groba pri kamnoseku naročili nagrobno ploščo, ki jo je le-ta zabetoniral na osnovno nagrobno ploščo, na katero je bilo vklesano Potočnikovo ime. S tem je bila sled za Potočnikovom grobom v resnici zabrisana. V virih, ki opisujejo Potočnikov življenjepis, je prišlo do interpretacije zapisa Jasperjeve – Potočnikov grob je bil prekopan. Domnevam, da je ta formulacija vsakogar odvrnila od nadaljnjega iskanja njegovega groba.
Ker že od nekdaj ne verjamem vsega, kar je v knjigah objavljenega, sem se 22. avgusta 2012 odpravil na Dunaj, da preverim dejansko stanje na kraju samem. Oglasil sem se v uradu evangeličanskega pokopališča (Zentralfriedhof, Tor 3 – Evangelischer Friedhof, Simmeringer Haupt-strasse 242), ki je v okviru osrednjega pokopališča Simmering. Po posredovanih podatkih o pokojniku je uradnik kmalu našel vpis v evidenčno knjigo pokopov in mi poiskal datum Potočnikovega pogreba: 30. avgusta 1929. Pri tem podatku je zapisana tudi parcela pokopa. V registru grobnih parcel je bil na strani vpisa Potočnikovega groba ves vpis prelepljen z listom s podatki o aktualnih najemnikih in pokopih, ki so sledili po pokopu Hermana Potočnika. Nalepljeni list je uradnik upognil in odmaknil, tako da je bilo ugotovljeno, da so Potočnikovi posmrtni ostanki še vedno v grobu. Uradnik mi je posredoval podatke o natančni lokaciji groba: sektor 12, šesta vrsta, grob številka 36, Familie Rosenberger. Precej vznemirjen sem se s prijateljico napotil tja. Kljub natančnim podatkom je trajalo kar precej časa, da sva prišla do prave lokacije. Presenečenje je bilo veliko, saj sva ugotovila, da je Herman Potočnik resnično pokopan v tem grobu. Ob najdbi sva bila ganjena. Po zagotovilih uradnika ekshumacija Potočnikovih posmrtnih ostankov po predaji groba novim najemnikom leta 1967 ni bila opravljena. Nagrobni pokrov je iz betona, na obeh vogalih, levem in desnem, tik ob nagrobniku rasteta cipresi, ki dajeta grobu monumentalen vertikalen poudarek. Zasajeni sta bili že pred ureditvijo groba, oz. načrtovani ob sami gradnji, saj sta vogala groba ob nagrobniku temu posebej prilagojena.
31. oktobra 2012 sem znova obiskal pokopališče in v upravi pokopališča še enkrat preveril podatke o Potočnikovem grobu. Iz Maribora sem prinesel venček s slovensko tribarvnico. Na traku je bil dvojezični napis: V TEM GROBU POČIVA TUDI HERMAN POTOČNIK NOORDUNG (1892–1929), PIONIR VESOLJSKE TEHNIKE. Njemu v spomin je na grobu po več kot petinštiridesetih letih znova zagorela svečka. Simbolno sem s tridimenzionalnimi črkami na zgornji rob nagrobne plošče še priložnostno zapisal njegov psevdonim: NOORDUNG.
5. junija 2013 sem naslovil pismo na dr. Markusa Pinterja, direktorja centralnega pokopališča na Dunaju (Friedhöfe Wien GmbH). Opisal sem mu zgodbo »izbrisa« Potočnikovega imena z nagrobnika in izrazil tudi željo, da se tako pomembni osebnosti postavi kenotaf v neposredni bližini pokopa, prav tako sem izrazil željo, da se ga naj uvrsti na seznam pomembnih osebnosti pokopanih na tem pokopališču. Pismu sem priložil številne priloge, ki dokazujejo Potočnikov pomen v zgodovini teorije vesoljske tehnike. Priporočilo, ki tudi spodbuja primerno rešitev nastale situacije, je napisal mariborski župan dr. Andrej Fištravec. Nekaj dni zatem me je dr. Pinter osebno poklical, potrdil je moje odkritje in obljubil vso podporo pri postavitvi obeležja. Obvezal se je tudi, da bo vso dokumentacijo predal v nadaljnjo obravnavo upravi evangeličanskega pokopališča. Po obisku direktorice Pogrebnega podjetja Maribor mag. Lidije Pliberšek v začetku oktobra pri dr. Pinterju mi je le-ta nekaj dni zatem posredoval pismo dr. Wolfa, predsednika odbora evangeličanskega dela pokopališča. Med drugim je zapisal: Včeraj sem z upraviteljem Weissom zadevo groba 12/36 Hermann Potočnik Noordung prediskutiral in vam lahko sporočim naslednje ter obenem prosim za posredovanje Primožu Premzlu, čigar el. naslova žal nimam: Zadevni grob je, kot vam je že znano, oddan v nadaljnjo uporabo in ga zato za postavitev ali pritrditev spominskega obeležja ne moremo koristiti. Vendar pa je grob levo od omenjenega grobnega mesta s št. 35, ki je opremljen z nagrobnim pokrovom in nagrobnikom, še prost in na razpolago. To pomeni, da je na ta nagrobnik mogoče pritrditi spominsko obeležje.
Prav tako smo pripravljeni v naš vodnik po pokopališču h grobovom pomembnih osebnosti vstaviti vložni list (formata DIN 4). Zelo bi nam pomagalo, če bi nam lahko najbolj nepogrešljive informacije, ki so na voljo, če seveda so, s slikami, na strani DIN 4 poslali v povzetku. Prav tako smo pripravljeni to informacijo objaviti tudi na naši spletni strani v zvezi z grobovi pomembnih osebnosti…
Kmalu po tem sporočilu so se pričeli vrstiti dogovori glede vseh potrebnih postopkov, da se lahko uresniči spominsko obeležje. Veliko je k postopkom pripomoglo to, da so dodelili obeležju sosednje grobno mesto, saj je bilo zato mogoče brez stroškov prevzeti opuščeno grobnico. Kljub vsemu pa so nastali še mnogi dodatni stroški, ki sem jih kril izključno z lastnimi sredstvi. Zato sem bil primoran izbrati ugodno cenovno rešitev. Z monolitnega nagrobnega spomenika je bilo potrebno zbrusiti obstoječi napis in po mojem predlogu vgravirati želeno dvojezično besedilo in stilizirano risbo Potočnikovega bivalnega kolesa, ki je upodobljeno na ščitnem ovitku njegove knjige. Dobil sem ponudbi dveh kamnosekov v neposredni bližini pokopališča. Kamnoseška dela (brušenje, graviranje, pozlato, čiščenje in restavriranje zidanih površin grobnice) je prevzelo podjetje Schreiber, ki ima delavnico v neposredni bližini, sredi novega judovskega pokopališča. Dokončni dogovor z lastnikom podjetja Jirijem Schreiberjem glede nagrobnika je bil 15. januarja 2014. Istega dne sem obiskal tudi predsednika skupnosti evangeličanskih pokopališč na Dunaju dr. Michaela Wolfa, kateremu sem izročil predstavitveno besedilo za vpis Potočnika v vodnik pomembnih osebnosti, pokopanih na omenjenem pokopališču. Ker zgolj ta vpis ni zadostoval, da bi stroške, povezane z vzdrževanjem groba, trajno prevzelo mesto Dunaj, je Mestna občina Maribor na mojo pobudo na dunajski magistrat poslala vlogo za vpis Potočnikovega spominske-ga obeležja v seznam častnih grobov.
Hkrati je bilo potrebno razmišljati tudi o slovesnosti ob postavitvi spominskega obeležja – keno-tafa. Za soorganizacijo se mi je zdelo primerno za pomoč zaprositi Veleposlaništvo Republike Slovenije na Dunaju. Pripravljenost veleposlanika dr. Andreja Rahtena, da bi sodeloval pri dogodku, je bila izjemna. S svojimi sodelavci se je potrudil, da je 11. aprila 2014, na dan pred mednarodnim dnevom vesoljskih poletov s posadko slavnostna postavitev postala vsem udeležencem nepozabno doživetje. Naklonjenost in podporo pri postavitvi obeležja in pri organizaciji slovesnosti je prispeval tudi mariborski župan dr. Andrej Fištravec.
Na dunajsko pokopališče se je z avtobusom, katerega organizacijo je prevzela Mestna občina Maribor, pripeljalo petdeset Mariborčanov, mnogi pa so se pripeljali s svojimi vozili. Slovesnost z okoli 130 udeleženci se je pričela v cerkvi na evangeličanskem pokopališču. Prvi govornik je bil izr. prof. dr. Andrej Rahten, veleposlanik Republike Slovenije na Dunaju, sledili so mu akad. prof. dr. Boštjan Žekš, svetovalec predsednika Republike Slovenije, dr. Andrej Fištravec, župan Mestne občine Maribor, univ. prof. dr. dr. h.c. Karl W. Schwarz, ministrski svetnik na Ministrstvu za šolstvo, umetnost in kulturo Republike Avstrije. Zadnji je nastopil Primož Premzl, pobudnik postavitve spominskega obeležja. Svečani dogodek je zaključil Komorni zbor Hugo Wolf iz Maribora s koncertom Zven vesolja, ob žlahtnih zvokih pa so obiskovalci lahko občudovali projekcijo posnetkov vesoljskega teleskopa Hubble.
Po koncertu so se udeleženci dogodka napotili k Potočnikovemu grobu, kjer sta spominsko obeležje blagoslovila škof Evangeličanske cerkve na Slovenskem mag. Geza Filo in evangeličanski duhovnik dr. Michael Wolf na Dunaju.
Po slavnosti je ob zaključku sprejema, ki ga je priredil veleposlanik dr. Andrej Rahten, predstavnica mesta Dunaj z referata za kulturno dediščino Astrid Rypar zaupno povedala, da je razglasitev Potočnikovega spominskega obeležja s posebnim statusom že v podpisu pri dunajskem županu in deželnem glavarju dr. Michaelu Häuplu. 28. aprila 2014 je na Veleposlaništvo na Dunaju prispelo obvestilo, da je spominskemu obeležju, posvečenemu Hermanu Potočniku, mesto Dunaj dodelilo častno varstvo za čas obstoja pokopališča. S svojimi diplomatskimi spretnostmi ima pri tem pomembne zasluge dr. Andrej Rahten. Doslej je imel ta status med znamenitimi Slovenci, pokopanimi na Dunaju, le jezikoslovec Fran Miklošič.
»… Ko sem nekega dne hotela obiskati grob, ga ni več bilo mogoče najti. Niso me obvestili, da je za nadaljnjih 10 let potrebno plačati in so ga kratko malo dodelili drugemu. Moj protest seveda ni nič koristil. …«
Zgodilo se je seveda to, da so leta 1967 novi najemniki groba pri kamnoseku naročili nagrobno ploščo, ki jo je le-ta zabetoniral na osnovno nagrobno ploščo, na katero je bilo vklesano Potočnikovo ime. S tem je bila sled za Potočnikovom grobom v resnici zabrisana. V virih, ki opisujejo Potočnikov življenjepis, je prišlo do interpretacije zapisa Jasperjeve – Potočnikov grob je bil prekopan. Domnevam, da je ta formulacija vsakogar odvrnila od nadaljnjega iskanja njegovega groba.
Ker že od nekdaj ne verjamem vsega, kar je v knjigah objavljenega, sem se 22. avgusta 2012 odpravil na Dunaj, da preverim dejansko stanje na kraju samem. Oglasil sem se v uradu evangeličanskega pokopališča (Zentralfriedhof, Tor 3 – Evangelischer Friedhof, Simmeringer Haupt-strasse 242), ki je v okviru osrednjega pokopališča Simmering. Po posredovanih podatkih o pokojniku je uradnik kmalu našel vpis v evidenčno knjigo pokopov in mi poiskal datum Potočnikovega pogreba: 30. avgusta 1929. Pri tem podatku je zapisana tudi parcela pokopa. V registru grobnih parcel je bil na strani vpisa Potočnikovega groba ves vpis prelepljen z listom s podatki o aktualnih najemnikih in pokopih, ki so sledili po pokopu Hermana Potočnika. Nalepljeni list je uradnik upognil in odmaknil, tako da je bilo ugotovljeno, da so Potočnikovi posmrtni ostanki še vedno v grobu. Uradnik mi je posredoval podatke o natančni lokaciji groba: sektor 12, šesta vrsta, grob številka 36, Familie Rosenberger. Precej vznemirjen sem se s prijateljico napotil tja. Kljub natančnim podatkom je trajalo kar precej časa, da sva prišla do prave lokacije. Presenečenje je bilo veliko, saj sva ugotovila, da je Herman Potočnik resnično pokopan v tem grobu. Ob najdbi sva bila ganjena. Po zagotovilih uradnika ekshumacija Potočnikovih posmrtnih ostankov po predaji groba novim najemnikom leta 1967 ni bila opravljena. Nagrobni pokrov je iz betona, na obeh vogalih, levem in desnem, tik ob nagrobniku rasteta cipresi, ki dajeta grobu monumentalen vertikalen poudarek. Zasajeni sta bili že pred ureditvijo groba, oz. načrtovani ob sami gradnji, saj sta vogala groba ob nagrobniku temu posebej prilagojena.
31. oktobra 2012 sem znova obiskal pokopališče in v upravi pokopališča še enkrat preveril podatke o Potočnikovem grobu. Iz Maribora sem prinesel venček s slovensko tribarvnico. Na traku je bil dvojezični napis: V TEM GROBU POČIVA TUDI HERMAN POTOČNIK NOORDUNG (1892–1929), PIONIR VESOLJSKE TEHNIKE. Njemu v spomin je na grobu po več kot petinštiridesetih letih znova zagorela svečka. Simbolno sem s tridimenzionalnimi črkami na zgornji rob nagrobne plošče še priložnostno zapisal njegov psevdonim: NOORDUNG.
5. junija 2013 sem naslovil pismo na dr. Markusa Pinterja, direktorja centralnega pokopališča na Dunaju (Friedhöfe Wien GmbH). Opisal sem mu zgodbo »izbrisa« Potočnikovega imena z nagrobnika in izrazil tudi željo, da se tako pomembni osebnosti postavi kenotaf v neposredni bližini pokopa, prav tako sem izrazil željo, da se ga naj uvrsti na seznam pomembnih osebnosti pokopanih na tem pokopališču. Pismu sem priložil številne priloge, ki dokazujejo Potočnikov pomen v zgodovini teorije vesoljske tehnike. Priporočilo, ki tudi spodbuja primerno rešitev nastale situacije, je napisal mariborski župan dr. Andrej Fištravec. Nekaj dni zatem me je dr. Pinter osebno poklical, potrdil je moje odkritje in obljubil vso podporo pri postavitvi obeležja. Obvezal se je tudi, da bo vso dokumentacijo predal v nadaljnjo obravnavo upravi evangeličanskega pokopališča. Po obisku direktorice Pogrebnega podjetja Maribor mag. Lidije Pliberšek v začetku oktobra pri dr. Pinterju mi je le-ta nekaj dni zatem posredoval pismo dr. Wolfa, predsednika odbora evangeličanskega dela pokopališča. Med drugim je zapisal: Včeraj sem z upraviteljem Weissom zadevo groba 12/36 Hermann Potočnik Noordung prediskutiral in vam lahko sporočim naslednje ter obenem prosim za posredovanje Primožu Premzlu, čigar el. naslova žal nimam: Zadevni grob je, kot vam je že znano, oddan v nadaljnjo uporabo in ga zato za postavitev ali pritrditev spominskega obeležja ne moremo koristiti. Vendar pa je grob levo od omenjenega grobnega mesta s št. 35, ki je opremljen z nagrobnim pokrovom in nagrobnikom, še prost in na razpolago. To pomeni, da je na ta nagrobnik mogoče pritrditi spominsko obeležje.
Prav tako smo pripravljeni v naš vodnik po pokopališču h grobovom pomembnih osebnosti vstaviti vložni list (formata DIN 4). Zelo bi nam pomagalo, če bi nam lahko najbolj nepogrešljive informacije, ki so na voljo, če seveda so, s slikami, na strani DIN 4 poslali v povzetku. Prav tako smo pripravljeni to informacijo objaviti tudi na naši spletni strani v zvezi z grobovi pomembnih osebnosti…
Kmalu po tem sporočilu so se pričeli vrstiti dogovori glede vseh potrebnih postopkov, da se lahko uresniči spominsko obeležje. Veliko je k postopkom pripomoglo to, da so dodelili obeležju sosednje grobno mesto, saj je bilo zato mogoče brez stroškov prevzeti opuščeno grobnico. Kljub vsemu pa so nastali še mnogi dodatni stroški, ki sem jih kril izključno z lastnimi sredstvi. Zato sem bil primoran izbrati ugodno cenovno rešitev. Z monolitnega nagrobnega spomenika je bilo potrebno zbrusiti obstoječi napis in po mojem predlogu vgravirati želeno dvojezično besedilo in stilizirano risbo Potočnikovega bivalnega kolesa, ki je upodobljeno na ščitnem ovitku njegove knjige. Dobil sem ponudbi dveh kamnosekov v neposredni bližini pokopališča. Kamnoseška dela (brušenje, graviranje, pozlato, čiščenje in restavriranje zidanih površin grobnice) je prevzelo podjetje Schreiber, ki ima delavnico v neposredni bližini, sredi novega judovskega pokopališča. Dokončni dogovor z lastnikom podjetja Jirijem Schreiberjem glede nagrobnika je bil 15. januarja 2014. Istega dne sem obiskal tudi predsednika skupnosti evangeličanskih pokopališč na Dunaju dr. Michaela Wolfa, kateremu sem izročil predstavitveno besedilo za vpis Potočnika v vodnik pomembnih osebnosti, pokopanih na omenjenem pokopališču. Ker zgolj ta vpis ni zadostoval, da bi stroške, povezane z vzdrževanjem groba, trajno prevzelo mesto Dunaj, je Mestna občina Maribor na mojo pobudo na dunajski magistrat poslala vlogo za vpis Potočnikovega spominske-ga obeležja v seznam častnih grobov.
Hkrati je bilo potrebno razmišljati tudi o slovesnosti ob postavitvi spominskega obeležja – keno-tafa. Za soorganizacijo se mi je zdelo primerno za pomoč zaprositi Veleposlaništvo Republike Slovenije na Dunaju. Pripravljenost veleposlanika dr. Andreja Rahtena, da bi sodeloval pri dogodku, je bila izjemna. S svojimi sodelavci se je potrudil, da je 11. aprila 2014, na dan pred mednarodnim dnevom vesoljskih poletov s posadko slavnostna postavitev postala vsem udeležencem nepozabno doživetje. Naklonjenost in podporo pri postavitvi obeležja in pri organizaciji slovesnosti je prispeval tudi mariborski župan dr. Andrej Fištravec.
Na dunajsko pokopališče se je z avtobusom, katerega organizacijo je prevzela Mestna občina Maribor, pripeljalo petdeset Mariborčanov, mnogi pa so se pripeljali s svojimi vozili. Slovesnost z okoli 130 udeleženci se je pričela v cerkvi na evangeličanskem pokopališču. Prvi govornik je bil izr. prof. dr. Andrej Rahten, veleposlanik Republike Slovenije na Dunaju, sledili so mu akad. prof. dr. Boštjan Žekš, svetovalec predsednika Republike Slovenije, dr. Andrej Fištravec, župan Mestne občine Maribor, univ. prof. dr. dr. h.c. Karl W. Schwarz, ministrski svetnik na Ministrstvu za šolstvo, umetnost in kulturo Republike Avstrije. Zadnji je nastopil Primož Premzl, pobudnik postavitve spominskega obeležja. Svečani dogodek je zaključil Komorni zbor Hugo Wolf iz Maribora s koncertom Zven vesolja, ob žlahtnih zvokih pa so obiskovalci lahko občudovali projekcijo posnetkov vesoljskega teleskopa Hubble.
Po koncertu so se udeleženci dogodka napotili k Potočnikovemu grobu, kjer sta spominsko obeležje blagoslovila škof Evangeličanske cerkve na Slovenskem mag. Geza Filo in evangeličanski duhovnik dr. Michael Wolf na Dunaju.
Po slavnosti je ob zaključku sprejema, ki ga je priredil veleposlanik dr. Andrej Rahten, predstavnica mesta Dunaj z referata za kulturno dediščino Astrid Rypar zaupno povedala, da je razglasitev Potočnikovega spominskega obeležja s posebnim statusom že v podpisu pri dunajskem županu in deželnem glavarju dr. Michaelu Häuplu. 28. aprila 2014 je na Veleposlaništvo na Dunaju prispelo obvestilo, da je spominskemu obeležju, posvečenemu Hermanu Potočniku, mesto Dunaj dodelilo častno varstvo za čas obstoja pokopališča. S svojimi diplomatskimi spretnostmi ima pri tem pomembne zasluge dr. Andrej Rahten. Doslej je imel ta status med znamenitimi Slovenci, pokopanimi na Dunaju, le jezikoslovec Fran Miklošič.