Na Slovenskem trgu, osrednjem trgu starega mestnega jedra Ptuja, le nekaj korakov od župnijske cerkve sv. Jurija, mestnega stolpa in stare mestne hiše, stoji Orfejev spomenik, eden od najbolj prepoznavnih spomenikov Ptuja.
Razkošna rimska nagrobna stela, ki jo umeščajo v čas od 2. do 3. stoletja našega štetja, velja za eno največjih ohranjenih nagrobnih stel v Evropi (je največja stela v Panoniji in sosednjem Noriku). Zaradi svoje sporočilnosti, bogatega okrasja, impozantne velikosti in monolitne izvedbe že stoletja vzbuja pozornost strokovne in laične javnosti. Od leta 2008 je zaščitena kot spomenik državnega pomena.
5 metrov visok, 1,82 m širok in 42 cm debel rimski nagrobni spomenik je izklesan iz enega kosa marmorja, najverjetneje pripeljanega iz kamnoloma Gummern pri Beljaku (Šmid, 2019: 5). Postavljen je bil za nekega veljaka rimske Petovione, decuriona, člana mestnega sveta, in hkrati duumvira, vrhovnega oblastnika s sodno pravico (naziv najbolje ustreza današnjemu županu). V drugi polovici 20. stoletja se je uveljavilo prepričanje, da gre za Marka Valerija Vera, ki je mestu načeloval v začetku 2. stoletja, novejše analize pa so datacijo spomenika postavile v kasnejši čas – verjetneje se zdi, da je bil postavljen za nekega drugega oblastnika, ki je Petovioni načeloval v začetku 3. stoletja (Šmid, 2019: 19). Z izrazom Orfejev spomenik ga je, zaradi na njem upodobljene zgodbe o mitološkem pevcu Orfeju, prvi poimenoval Ferdinand Raisp, ptujski zgodovinar, mestni kronist in korespondent dunajske Centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov, v monografiji Pettau, Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung (1858).
Nejasno je, ali stoji stela na tej poziciji že od antike ali pa so jo na to mesto prinesli od kod drugod. Različni avtorji dopuščajo možnost, da stoji na originalni poziciji (in situ) ali vsaj v njeni neposredni bližini, saj jo, glede na njeno velikost in težo, naj ne bi mogli prenesti od daleč. V prid tej domnevi govorijo arheološka izkopavanja, ki so razkrila, da je v zgodnjerimskem obdobju ob južnem vznožju grajskega griča ob današnji Prešernovi ulici potekala cesta, ob kateri se je razprostiralo rimsko grobišče, vzhodno od spomenika pa se je širilo poznorimsko grobišče s cerkvijo. V devetdesetih letih 20. stoletja so arheologi na Slovenskem trgu pred hišo št. 5, približno 20 metrov stran od današnje lokacije spomenika, odkrili temelje grobnice ali grobne parcele, ki bi po velikosti lahko pripadali Orfejevemu spomeniku. Možno je, da se je stela nekoč prevrnila in potem dolgo časa ležala zakopana v zemlji. Ko so jo našli, bi jo lahko ob kakšnih gradbenih delih v mestu ponovno postavili. Izključena ni niti možnost, da je bil nagrobnik v eni od številnih prenov mestnega jedra na glavni trg namerno prenesen z bolj oddaljene lokacije z mislijo na praktično rabo (sramotilni steber, pranger). Novejša dognanja se bolj nagibajo k trditvi, da stela ne stoji in situ. Tako v primeru ponovne postavitve kot v primeru prenosa kamna od drugod, se je to zgodilo, če ne že prej, najkasneje v 16. stoletju, ko so italijanski gradbeni mojstri posodabljali mestno jedro (Nestorović, Preložnik, 2019: 136‒138). Z gotovostjo lahko trdimo, da od 16. stoletja, ko je izpričana prva znana omemba (augsburški humanist, antikvar in bibliofil Konrad Peuntinger, 1465‒1547) ter najstarejša znana upodobitev spomenika (francoski antikvar Jean Jaques Boissard, 1528‒1502), le ta ni bil premaknjen.
V srednjem veku je Orfejev spomenik dobil nov vsebinski pomen – služil je kot sramotilni steber oz. pranger, ob katerem se je izvajalo kaznovanje v pristojnosti nižje sodne oblasti. O tem pričajo še danes dobro vidne vdolbine v napisnem polju spomenika, kamor so bili vpeti okovi, v katere so vklenili kaznovano osebo. Ker nedvoumnih dokazov o izvirni lokaciji in času morebitne prestavitve spomenika ni, ostaja odprto tudi vprašanje, kdaj je dobil funkcijo prangerja kot vidnega znaka avtonomnega krajevnega sodstva. Glede na to, da je mesto svoj statut dobilo že leta 1376, sodne pravice pa še prej, je bil takšen ali drugačen pranger gotovo v uporabi že pred tem časom (Nestorović, Preložnik, 2019: 136). Tovrstna namembnost Orfejevega spomenika je bila opuščena še pred iztekom 18. stoletja.
V začetku 19. stoletja, ko se je razmahnilo zanimanje za antično zgodovino in rimske spomenike, je Orfejev spomenik postal eden od simbolnih objektov mesta Ptuj. Simon Povoden (1753‒1841), mestni kurat in lokalni zgodovinar, ki je vneto zbiral antične spomenike in jih tudi skrbno opisal, je leta 1830 dal najlepše nagrobnike in reliefne plošče vzidati v pritličje mestnega stolpa, s čimer je izpolnjeval cesarski dekret, s katerim so takrat reševali spomenike pred propadom. Tako je ustvaril mestni muzej na prostem (sub divo), ki velja za najstarejši lapidarij na področju Slovenije. Orfejev spomenik, ki stoji le nekaj metrov zahodno od mestnega stolpa, je postal integralni del t. i. Povodnovega muzeja.
Kot prepoznavni znak Ptuja je bil Orfejev spomenik kmalu upodobljen na mnogih razglednicah, mestnih vedutah, fotografijah ter v monografijah, med drugim v delu Geschichte des Hertzogthums Steiermark Alberta Mucharja (1844), v prvi monografiji o Ptuju Pettau: Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung (1858), ki jo spisal Ferdinand Raisp, ter v prvem ptujskem turističnem vodniku Pettau und seine Umgebung (1895), delu Josefa Felsnerja.
