Anton Marolt je bil navdušen planinec in dolgoletni član Planinskega društva Bled.
Planinstvu se je zapisal v letu 1949, ko se je včlanil v PD Bled. Med leti 1955-1959 je sodeloval tudi v upravnem odboru. Bil je gospodar društva, skrbel je za gostilno Planinc in planinsko kočo na Lipanci. Pozimi leta 1958 je gazil globok sneg, ko je nesel kešt1 v Lipanco. Dopust? Doma s kajže, vajen kmečkega dela ‘ni vedel za dopust’!
Svoj prosti čas si je vzel poleti, ko je hodil v planine in na Triglav. Desetletje in več se je poleti z Žvanovimi odpravljal v rovte na Rčitno, na Vrtačo in Čisovc na Mežaklji. Tam so v veseli družbi kosili po več dni skupaj. Pogosto jim je spravilo sena pokvarilo muhasto vreme. Po navadi se je na Triglav odpravljal v manjši družbi. Med njimi sta bila bratranca Tonej Marolt – Špenglar in Joža Mulej, svak Viktor Ravnik, Franci Cuznar, nazadnje pa Anton Černe in zvesti prijatelj, Bogdan Mešiček iz Lesc. Vandrali so po tri dni skupaj – od petka do ponedeljka – ko so se hladile boleče noge. V kočah so po večerji igrali tarok in spili tudi kakšen liter ali dva vina. Nekoč sem ga vprašal, kako so se odpravljali gor. »Od šporheta,« mi je odgovoril. Zgodaj zjutraj mu je mama Micka skuhala čaj, rukzak si je napolnil sam. Kadar so se namenili pristopiti na ‘očaka’ iz bohinjskega kota, so se v Bohinj peljali z vlakom. Na Rudno polje ali v Krmo jih je potegnil tovornjak Šumske ali pa kateri od domačih znancev. Leta 1974 je bil zadnjič na vrhu Triglava. Za delo v planinski organizaciji mu je PZS leta 1978 podelila bronasti častni znak.2
____________________
1 Kešt (narečno) je domača beseda za živila, hrano.
2 PZS sta ga predlagala njegov planinski prijatelj, Alojz Kovačič, in predsednik PD Bled, ing. Janez Petkoš.
