Prvih nekaj let po vojni so se župniki hitro menjavali, saj je bilo ozračje v Sloveniji zelo napeto. Leta 1945 je v Smlednik prišel za župnika Anton Kovačič, vendar so ga kmalu zaprli. Za njim je prišel Ignacij Žgajnar, a je bil že avgusta 1946 razrešen službe upravitelja župnije Smlednik, na njegovo mesto pa je prišel Ciril Podržaj, duhovnik lavantinske škofije.
Potem so se razmere nekoliko ustalile in spet so župniki ostajali na fari dlje časa; nihče pa ni ostal v Smledniku več desetletij.
Anton Hostnik st. je bil rojen 21. aprila 1894 v župniji Šmartno pri Litiji, posvečen pa 8. junija 1917. V Smlednik je prišel službovat 15. julija 1948, potem je v letu 1953 nekaj časa namesto Antona Hostnika st. upravljal župnijo Anton Petrič, 4. septembra 1953 pa je nastopil službo začasnega župnika Jože Košir. Anton Hostnik st. se je vrnil; starejši farani se ga spomnijo kot dobrega župnika. Umrl je 30. marca 1967 v Smledniku.
Leta 1963 prišel za kaplana njegov nečak Anton Hostnik ml., ki je bil rojen 6. maja 1929 v župniji Šmartno pri Litiji, posvečen pa 29. junija 1959. Najprej je bil semeniški duhovnik, nato kaplan v Metliki, potem pa prišel za kaplana v Smlednik; leta 1967 je postal župnik in ostal do 1980, ko je odšel v Veliko Dolino na Dolenjskem in nato v Šentjurij pri Grosuplju. Rad se je družil z ljudmi in ti so ga ohranili v lepem spominu. Gospodinjila mu je rodna sestra Rezka – tovrstne povezave, torej da so bile župnijske gospodinje bližnje sorodnice župnikov, so se marsikje dobro obnesle.
Poleg Smlednika je večkrat upravljal ali soupravljal tudi sosednji župniji: avgusta 1969 je postal soupravitelj župnije Trboje, s tem da je bila njegova naloga predvsem gospodarskega značaja, ker je dotedanji župnik Ciril Podržaj ostal na župniji. Januarja 1976 postal soupravitelj župnije Trboje zaradi nenadne smrti župnika Viktorja Schweigerja, konec leta 1979 pa zaradi smrti železomašnika Franca Govekarja postal upravitelj župnije Zapoge.
V Smledniku je pustil močan pečat tako na duhovnem kot na materialnem področju, saj je dobro skrbel tudi za obnavljanje in vzdrževanje cerkvenih stavb. V času njegovega vodenja župnije sta bila v Smledniku kaplana tudi Janez Zaletelj in Jože Mate.
Nazadnje je že bolan in oslabel bival pri sorodnikih v Šmartnem pri Litiji, kjer je 28. oktobra 2016 umrl in je tam tudi pokopan.
Alojzij Lamovšek je bil rojen 16. aprila 1932 v župniji Šentrupert na Dolenjskem, posvečen pa 29. junija 1960. Kot otrok je doživel drugo svetovno vojno in partizansko nasilje na Dolenjskem, kot bogoslovec in duhovnik pa ustrahovanje komunističnega režima. Pozneje je kot župnik v Velikih Laščah sodeloval tudi z revijo Zaveza, ki objavlja pričevanja in strokovne zgodovinske članke o komunističnem nasilju med drugo svetovno vojno in po njej.
V Smlednik je leta 1980 prišel iz Selc. Kot župnik je bil zavzet na vseh področjih: duhovnem in materialnem. Kmalu potem ko je prišel v Smlednik, je ustanovil župnijski pastoralni svet; temeljito je obnovil župnišče in ga uredil tako, da je v pritličju tako imenovani javni del: pisarna, veroučna učilnica, kapela, zgoraj pa stanovanje za duhovnika. Vodil je tudi obnovo celotne električne napeljave v cerkvi in ureditev električnega zvonjenja.
Njegovo delovanje se je navdihovalo ob sklepih drugega vatikanskega koncila: ni vztrajal pri tem, da mora biti predsednik župnijskega pastoralnega sveta župnik, ampak je bil kar dolgo laik Lado Ločniškar iz Zbilj.
Alojzij Lamovšek je ostal v Smledniku do leta 1992, takrat pa sta z Rafkom Kraljem zamenjala fari: Lamovšek je šel v Velike Lašče, Kralj pa k nam. Lamovška je v letu 1997 v Laščah zadela možganska kap, od katere si ni čisto opomogel, tako da je potem živel v duhovniškem domu na Lepem potu v Ljubljani, kjer je 25. aprila 2006 umrl. Kot duhovnika ga je označil Franci Petrič v komentarju, objavljenem v Družini 7. maja 2006: »Predano je živel svoje duhovništvo. Zanj lahko uporabimo besede, s katerimi se je Benedikt XVI. predstavil po izvolitvi, ‘ponižen delavec v Gospodovem vinogradu’.«
Na pogrebu se je od smleških faranov od njega poslovil France Bonča: »Ko smo se v župniji Smlednik poslavljali od pokojnega župnika Lamovška, ko je prevzemal novo župnijo Velike Lašče, smo mu zapisali takole: S pesmijo zvonov smo vas sprejeli, z njo od vas se poslovili! To je bilo slovo župljanov od svojega neutrudnega učitelja. Kadarkoli je pogovor nanesel na vzgojo ali odnos do Boga, nikdar niso bili pomembni kazalci na uri, pač pa vedno bistvo pogovora, katerega je pokojni župnik vedno hotel, da se je izkristaliziral do popolnosti. Še danes se v naši župniji ob določenem pogovoru sliši beseda: tako nas je pa učil g. Lamovšek. Seveda ob tem slovesu ne moremo mimo njegovih: kavbojk, lopate in samokolnice. Res je, tudi sadovi njegovega fizičnega dela so in bodo še dolgo vidni v naši župniji. Za vso njegovo dobrotljivost in požrtvovalnost se mu v imenu župljanov župnije Smlednik prisrčno zahvaljujem in mu izrekam: Velik boglonaj!«
Kaplani v 80. letih v Smledniku
V času Lamovškovega vodenja župnije so prihajali bogoslovci na pastoralno prakso. Ker niso preživeli v Smledniku veliko časa, so si jih farani manj zapomnili. Pozneje, ko so prihajali že po diakonskem posvečenju, so jim bolj ostali v spominu. V šolskem letu 1989/90 je bil dodeljen za dušnopastirsko pomoč v župniji Smlednik diakon Marinko Bilandžić, v letu 1990/91 Fonzi Žibert, 1991/92 pa Jože Čuk, slednji je zdaj že kar nekaj let župnik v sosednji župniji, v Sori. Med kaplani v času župnika Lamovška omenimo še Jožeta Kovačiča, ki je bil tukaj od leta 1979 do 1982, in Ivana Selana, ki je bil v Smledniku le v letih 1982 in 1983. Posebno kaplansko zgodbo pa je, odkar je leta 1983 prišel v našo župnijo, doživljal Vlado Pečnik (1953–2011), katerega glavna naloga je bila ustanovitev pirniške župnije in je tudi bival v Pirničah. To je bila težka zgodba, tako za župnika kot kaplana, ki pa se je končala z ustanovitvijo nove župnije Pirniče leta 1985.
Rafko Kralj je bil rojen 26. septembra 1947 v župniji Šentvid pri Stični, posvečen pa 29. junija 1973. Kmalu po prihodu v Smlednik je doživel hudo prometno nesrečo, poškodovano je imel tudi lobanjo. Potem ko si je nekoliko opomogel, je spet opravljal svoje poslanstvo, v času njegovega okrevanja pa ga je največkrat nadomeščal takratni šenčurski župnik in dekan Anton Slabe. Nismo se vedno dobro razumeli z Rafkom Kraljem, velikokrat je bil osoren; držali smo se pravila, ki ga je izrekel eden od uglednih faranov: »Bolnemu človeku ne smeš zameriti.«
Že takoj na začetku je spodbudil obnovo župnijskega pevskega zbora in sprejel predlog, da so proslave ob kulturnem prazniku, če vsebina ustreza, v cerkvi. Vodil je tudi obnovo cerkvene fasade; v času njegovega vodenja župnije so bile v celoti obnovljene orgle, prav tako pevski kor, na njegovi ograji pa so naslikane vse cerkve v župniji, delo slikarja Nikolaja Mašukova. Prav tako je dal obnoviti oltarje, tako glavnega kot stranske.
V letu 2006 je bil prvič v župniji oratorij, naslednje leto pa je prav pri zaključni oratorijski maši zelo prizadel tako udeležence kot druge farane. V letu 2008 se je odpovedal župniji, zdaj je upokojen in biva v domu za ostarele in bolne duhovnike na Lepem potu v Ljubljani.
