Lahko bi bil to navaden sprehod od hiše do hiše, kar tako, mimogrede. A ideja o spoznavanju Grumovega Šmartnega, po zgledu odkrivanja Cankarjeve Vrhnike, je rodila skoraj dve uri trajajoč sprehod od hiše do hiše, s postanki in prebiranjem Grumovih pisem Joži Debelak.
Knjižnica Litija si je želela, da bi tudi Šmartno dobilo svoj literarni sprehod, saj je snovi za kvaliteten in izjemen zgodovinsko-literarni potep v obilici. Čas, preživet med stenami hiš z bogato preteklostjo, ni očarljiv zgolj za domačine, pač pa je pritegnil in ponudil bogato izkušnjo tudi tujim obiskovalcem.
Navdušenje nad dogodkom na dan Grumovega rojstva in na predvečer 70-letnice pisateljeve smrti je bilo tako veliko, da je marsikdo ponovno prebral Dogodek v mestu Gogi – dramo, ki se nam je pred več desetletji v srednji šoli zdela čudna, njen avtor pa še bolj. Tudi založniki v času njenega nastanka zanjo niso pokazali zanimanja, zato jo je Slavko Grum leta 1930 moral izdati v samozaložbi.
In če smo imeli takrat v jugoslovanskih časih srečo s profesorjem slovenščine, nam drame ni samo prebral, pač pa jo tudi obnovil in nas vpeljal v njeno bogato sporočilnost… da gre preprosto za kraj, kjer se nič ne dogaja, kjer vsi čakajo na dogodek… Sam Grum je dejal, da gre za izmišljeno, sanjsko mestece, da Goga ne obstaja. Vendar nas na to, da je osrčje drame poseljeno z realnimi dogodki, napeljuje to, da je Grum vsaj v primeru novele Matere imel težave, ker se je v enem od likov prepoznala neka ženska, potrjuje pa opravljeno raziskovalno delo, ki ga bosta Stanka Sirk in Ida Dolšek v celoti predstavili ob 120-letnici Grumove smrti v Šmartnem pri Litiji.
Razlage in analize prepuščamo literarnim strokovnjakom, čaroben poletni večer, ki nas je zbral pred Grumovo rojstno hišo v petek, 2. 8. 2019, točno ob 19. uri v Šmartnem pri Litiji, pa je rodil čisto posebno, enkratno zgodbo.
Sprehajalce je pred hišo, kjer se je očetu Francu Grumu in materi Mariji Dolšek 2. 8. 1901 rodil drugi sin, Slavko, sprejela direktorica Knjižnice Litija Andreja Štuhec in v nadaljevanju predala besedo Stanki Sirk, profesorici slovenščine in primerjalne književnosti ter šolski knjižničarki na OŠ Gradec v Litiji.
Sirkova skupaj z Ido Dolšek, upokojeno učiteljico, že nekaj let raziskuje življenje in delo Slavka Gruma. Ob 120-letnici Grumovega rojstva bosta izdali knjigi, ki ju že težko pričakujemo. Stanka je tematski sprehod zasnovala in ga tudi sama vodila, saj je ob raziskovanju Gruma odkrila številne zanimivosti, povezane z njegovim rojstnim krajem, ki so poslušalce navdušile. O pogostih selitvah družine Grum smo nekaj že vedeli, tokrat pa smo bili seznanjeni tudi z njihovimi vzroki. Spoznavanje Grumovega Šmartnega se je začelo pri dveh hišah, pri rojstni in drugi, ki je stala le nekaj metrov stran, in sicer na nasprotni strani ceste.
” Draga, tole pismo vam napišem nahitro, da boste vedeli, da nisem še pri vojakih, ampak doma. Danes sem na poti skozi Ljubljano, greva s Hanzitom kupovat v Škofjo loko avto.
Doma bom ostal še toliko časa, da odgovori Pucelj, torej najmanj še preko prihodnje nedelje. Bodite tako dobri in pridite v soboto še domov.
Šmartno je vse v suhi travi. V vsem zraku je in vsakega človeka se držijo bilke. Čisto zakopani smo v mrvo.
Danes bo Kresni večer. Sedeli bomo gori na Knafličevem in gledali proti Ljubljani. Težko mi bo, ker ne boste zraven.
Tako zelo rad sem v Šmartnem, čeprav je nekoliko dolgčas. Zdi se mi, da ste zelo blizu. Večkrat se zmotim in mislim, da je lansko leto. Bogve če je sedajle Joža v vrtu, pravim. In kaj neki sva se že za jutri domenila? Če slišim uro, se vas vedno spomnim. Če pada večer. Če srečam na travniku kako lepo rožo. Kadar pada dež, vas imam tudi rad.
Čutim, da imate skrbi in se vas bojim dramiti. Če bi bil v vaši okolici, bi hodil po prstih.”
Slavko
Šmartno, 23. junij 1926