Revija »Avto in sport« je v decembrski številki leta 1938 objavila prispevek »Prva dirka – prvi uspeh«, s katerim je želela bralcem opisati in ovrednotiti izpeljano tekmo. Zaradi preglednosti navajamo le dva odstavka:
»Izvedba motociklistične hitrostne dirke na cesti v obeh smereh po Večni poti je bila za našo motosekcijo dvakrat tvegana stvar. Trasa, ki jo je tehnično vodstvo izbralo, dozdaj še ni služila v takšne namene, sekcija sama pa je s to prireditvijo šele storila prvi korak v svojem razmeroma kratkem udejstvovanju na športnem torišču. Zato je več kot razumljivo, da so celo sami njeni člani in prijatelji s skrbjo pričakovali, kako bo šla ta reč. Bilo jih je celo, ki so dejali, da je prireditev v nameravanem obsegu za mlado sekcijo pretežka naloga in tudi vse skrbne priprave ne bodo mogle preprečiti rizika ali celo neuspeha, športnega, moralnega in morda še katerega … Pot do velikih ciljev da je dolga in težavna. Peščica športnih delavcev v sekciji pa je vztrajala, da je treba začeti, in sicer še letos. Vreme je kazalo dobro, motorizem se je pri nas lepo razmahnil in, če se res ni vse zareklo zoper njo, bi morala uspeti tudi otvoritvena dirka motosekcije Avtokluba.
Dan ali dva pred napovedanim dnevom so morali prireditelji že bolj pozorno opazovati barometer. Sumljivo toplo in milo je bilo vreme za one novembrske dneve in skoraj brez posebnih protestov bi se bilo treba sprijazniti s kratko odločitvijo, da je dirka zaradi slabega vremena preložena na poznejši čas. Morda za teden ali dva ali celo kar do prihodnje spomladi. Toda vremenarji so letos uvedli za pozno jesen drugačne metode in tako je bila nedelja 6. novembra jesenski dan, ki je vse, kar leze ino gre, potegnil na prosto. Prišli so v ogromnem številu, ne samo vsi oni, ki poznajo naše junake na motorjih, ne samo vsi oni, ki kar trepetajo, kadar slišijo, da je zdirjal s starta Šiška ali Starič ali Breznik, temveč še stotine in stotine onih, ki ne poznajo skromnih stopenj v razvoju naše športne motociklistike in maloštevilnih borcev v tej športni panogi, temveč gredo za brnenjem motorja — vsaj za enkrat še — samo zato, ker jih privlači brzina, smelost, odločnost, borba moža in motorja z možem in motorjem. Lepo vreme, bližina mesta in privlačnost športne borbe stroja in človeka, vse to je privabilo na Večno pot na tisoče in tisoče gledalcev. Morda pet, šest, sedem ali še več tisoč … Med njimi smo seveda od daleč spoznali — v Mostecu je bilo zbirališče častnih gostov — zastopnike vseh ostalih motociklističnih klubov, predvsem skoraj celotne odbore MK llirije in motosekcije ZSK Hermesa — kolikor niso bili zaposleni pri organizaciji sami — dalje zastopnike civilnih in vojaških oblastev, zelo številno pa so se h krstni prireditvi mlade sekcije zbrali seveda člani upravnega odbora Avtokluba s predsednikom g. Avgustom Praprotnikom na čelu. To je bil prvi uspeh prireditve; vreme in propaganda sta se obnesla.«
