Ljubiteljski slikar Giulio Ruzzier se je rodil leta 1940 v Portorožu. Danes z družino živi v Sečovljah. Slikarstvo ga je vedno veselilo, povsem pa se mu je posvetil šele po upokojitvi. Z željo, da bi ohranil zgodovinski spomin in kulturno dediščino Istre upodablja predvsem zgodovinske motive. Z razstavo o Porečanki je gostoval v več krajih po Sloveniji, Hrvaški in Italiji.
UVOD
Prihod Južne železnice leta 1857 v Trst, razcvet prometa in gospodarstva, ki ga je povzročilo novo prevozno sredstvo v mestu in na celotnem ozemlju, na katerem je tekla proga, je tudi v prebivalstvu Istre vzbudil željo po navezavi polotoka na ozemlje cesarskih železnic. Istrani so upali, da bo železniška proga omogočila lažji in cenejši dovoz njihovih proizvodov v različne dežele habsburške monarhije. Že leta 1876 (20. septembra) so sicer zgradili železniško progo med Divačo in Puljem, a je le-ta imela številne pomanjkljivosti. Služila je bolj vojaškim zahtevam kot civilnemu prebivalstvu, potekala je preveč v notranjosti polotoka, iz trase pa so bili izključeni številni kraji severozahodne Istre, ki so bili povrh tega še gosteje poseljeni kot pa notranjost polotoka (Roselli, 2002).
V 80. letih 19. stoletja so bile izdelane prve »zamisli« o železnici skozi zahodno Istro. Leta 1888 jo je pričela načrtovati berlinska družba Sanderop & comp. pod vodstvom grofa Petra Waldersteina, obenem pa je svoje načrte pripravljalo tržaško podjetje Luigija Buzzija. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano šele leta 1898. Leta 1900 je bila na Dunaju ustanovljena družba TPC, ki jo je vodil primorski deželni glavar Ludovico Rizzi, in še istega leta se je pričela gradnja. Odsek med Trstom in Portorožem sta gradili tržaški podjetji Butoraz in Zifer, odsek med Portorožem in Bujami ljubljansko podjetje Filipa Zupančiča, odsek med Bujami in Vižinado dunajska podjetja Brunetti, List in Radl, odsek med Vižinado in Porečem pa so zaupali Pellegriniju in Strohmeierju, ravno tako z Dunaja (Roselli, 2002).
O PROGI
Porečanka je z obratovanjem pričela 1. aprila 1902, ko so odprli odsek med Trstom in Bujami. Zanimivo je, da so mnogi takratni prebivalci to novico dejansko vzeli kot prvoaprilsko šalo, saj zaradi desetletja in pol priprav, počasne gradnje in ostalega dejansko niso verjeli, da bo do odprtja sploh prišlo. Mnogi so na ta slavnostni dan ostali doma, tudi posnetkov prvega slavnostnega vlaka na progi ni, z izjemo amaterskih. Odsek med Bujami in Porečem je bil odprt kasneje, 15. decembra istega leta (Brate, 2007).
Porečanka je prebivalcem zahodne Istre v letih pred 1. svetovno vojno prinesla razcvet in gospodarski napredek. Po njej so prevažali kmetijske pridelke, ki so se prodajali na tržaški tržnici, pa tudi ribe, sol, kemične izdelke in kamne. Po njej so pretovorili tudi ogromne količine vina, zato so Parenzani Slovenci pravili tudi »vinska železnica«, Italijani pa kar neposredno »pijanec« (Brate, 2007).
Načrte za nadaljnjo posodobitev železnice je prekinila 1. svetovna vojna, bolj pa so njeno prihodnost zaznamovali dogodki po njej. Italijanska oblast je pričela postopoma zamenjevati avstro-ogrsko. Na lokomotivah, vozovih in vagonih so ostali zgolj italijanski napisi (Roselli, 2002), umaknjeni so bili trojezični napisi, prav tako so bili tudi vozni redi le še v italijanščini (Brate, 2007). 1. julija 1924 so progo Trst-Poreč vključili v nacionalno mrežo Državnih železnic (Ferrovie dello Stato) in na vozove napisali oznako F.S. (Roselli, 2002), sedež družbe Lokalne železnice Trst-Poreč pa so leta 1926 iz Dunaja preselili v Pulj (Brate, 2007).
TRASA
Trasa Parenzane med Trstom in Porečem je imela vsega skupaj 35 ali 36 postajališč. Številke malenkost odstopajo glede na vire. Mi smo uporabili vir iz knjige Draga Parenzana (Roselli, 2002). Avtor nas v razdelku Potovanje po Parenzani popelje po vseh postajah in postajališčih proge od Trsta do Poreča, za primer pa vzame »hitri vlak« št. 1753, ki je po voznem redu odpotoval iz Trsta ob petih zjutraj nekega poletnega dne leta 1929. Če preštejemo, kje vse se je vlak ustavil, potem je bilo vseh postaj oz. postajališč 36: Trst, Škedenj, Sv. Sobota, Kovačev hrib, Žavlje, Milje, Spodnje Škofije, Dekani, Lazaret-Rižana, Koper, Semedela, Izola, Strunjan, Portorož, Lucija, Paderno, Sečovlje, Savudrija, Markovac, Kaldanija, Buje, Triban, Grožnjan, Kostanjica, Završje, Oprtalj, Livade, Motovun, Karojba, Rakotule, Vižinada, Baldaši, Labinci, Višnjan, Nova vas in Poreč.
Postaje vzdolž Parenzane so bile glede na svojo velikost in opremljenost razdeljene na več kategorij. Najpomembnejše postaje (prva kategorija) so imele povsem enako prednje in zadnje pročelje, eno obrnjeno proti tirom, drugo proti zunanjemu trgu. Globina osrednje zgradbe je merila 10,5 metra (pri postajah druge kategorije 7 metrov). Poslopja prve kategorije so imela dve stanovanji za uslužbence železnic, eno od teh za postajnega načelnika. Potnikom sta bili na voljo dve čakalnici. V poslopjih druge kategorije je bila za potnike na voljo le ena čakalnica, ki pa je bila v bistvu veža z dvema vrstama. Tretja po pomembnosti so sledila postajališča s čuvajnico in z nadstreškom za potnike; nekatera od teh so imela le odprt železniški nadstrešek in klopmi, prislonjenimi vzdolž treh notranjih sten. V najnižji razred so sodila postajališča brez poslopij. Imela so le steber s svetilko, ob straneh pa so imela izvesek z imenom kraja. Vse kategorije postajališč razen zadnjih dveh so imele objekte in naprave za oskrbovanje vlakov, tovora in za vzdrževanje proge (Roselli, 2002).
Le tri postaje vzdolž Porečanke so se lahko pohvalile, da imajo potniško poslopje prve kategorije: Koper, Lucija in Poreč. Poslopje druge kategorije so imele postaje Dekani, Izola, Sečovlje, Buje, Grožnjan in Motovun. Kot postajališča s čuvajnico in nadstreškom za potnike so služili: Žavlje, Milje, Semedela, Paderno, Savudrija, Završje in oprtalj. Škofije, Strunjan, Markovac, Kostanjica, Nova vas in Poreč so spadala v nižjo kategorijo postajališč le z odprtim železniškim nadstreškom. Najnižjega razreda pa so bila postajališča Kovačev hrib, Lazaret-Rižana in Kaldanija. Posebnost na Parenzani je bilo portoroško postajališče, ki je nastalo iz zasebne vile, ki jo je najela železniška uprava (Roselli, 2002).
Zaradi neugodne sestave tal, potrebe po povezovanju velikega števila krajev v zaledju, prečkanja ozkih dolin in v izogib vzpetinam (stroški izgradnje proge niso smeli presegati okvira odobrenih sredstev) je bila trasa železnice zelo razgibana. »Neravni« istrski teren je poskrbel za to, da je proga imela kar 604 krivine. Tudi vzdolžni profil proge je bil zelo nepravilen. Do postaje v Sečovljah je proga tekla večidel po ravninskem svetu, od Sečovelj dalje pa se je kar 22,5 km vzpenjala do Grožnjana in nedaleč od postaje dosegla nadmorsko višino 293 metrov. Od Livad se je ponovno vzpenjala 20 km do nadmorske višine 273 metrov pri Baldaših, takoj po Vižinadi (Roselli, 2002).
ZATON
Povojno dogajanje je zaznamovala obnovitev prometa in trgovanja na progi, število potnikov se je ponovno pričelo povečevati. Vzniknila je ponovna ideja o povezavi Poreča in Kanfanara ter Pazina, vendar je železnico bistveno bolj prizadela, dokončno pa pokopala velika svetovna gospodarska kriza leta 1929. Upad trgovine, porast konkurence v obliki avtomobilov, vse to je kljub temu, da je Italija v tistem času pospešeno elektrificirala svoje železniško omrežje (Brate, 2007), pripomoglo k zaprtju proge 31. avgusta 1935, to je po le 34 letih delovanja (Roselli, 2002).
Danes se po nekdanji trasi te ozkotirne železniške proge vije Pot zdravja in prijateljstva (Porečanka). Poteka skoraj v celoti po tedanji trasi, vije se mimo starih naselij, enkrat v neposredni bližini morja, drugič med oljčnimi nasadi, tretjič med vinogradi, četrtič se vzpenja v kratke in urejene predore, s kamnitimi mogočnimi viadukti prečka doline in se vzpenja prek istrskih gričev. Nekdaj je po njej sopihal vlak, danes pa po njej drvijo izletniki, tekači, pohodniki, kolesarji… (Ruzzier, 2012).
Aleš Majer, Mestna knjižnica Piran
LITERATURA
Brate, Tadej (2007): Parenzana : železnica za vse čase. Ljubljana, Kmečki glas.
Roselli, Giulio (2002): Draga Parenzana! : spomini, slike in dokumenti železniški progi Trst – Poreč. Trst, Bruno Fachin Editore.
Ruzzier, Giulio (2012): Vlakec ozkotirne železnice. V: Ruzzier, Giulio: La Parenzana – dipinti /slike: slikarska razstava Giulia Ruzzierja, “La Parenzana”, Avditorij Portorož. Piran, Samoupravna skupnost italijanske narodnosti, str. 19.