24. novembra 1930 se je Ivan Kuhar 26-leten poročil z Merkačevo Lojzko (Alojzijo Sekol, 1904–1980), kmečko hčerko z bližnjega Stražišča nad takratnim Guštanjem. Mladoporočenca sta se spoznala, ko je Anza hodil v kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju, mlada Lojzka pa v gospodinjsko šolo v Celju. V skladnem in razumevajočem zakonu se jima je rodilo pet otrok: Slavica (1929 – umrla sedemletna leta 1936), Ivan (1931 – umrl 1946 za posledicami trpljenja v taborišču), Darinko (1933–1985), Neža, poročena Nabernik (1936–1986) in Ana, poročena Ristič (1942).
Kljub temu, da se je družina razumela in živela v slogi, je bil način življenja zakoncev Kuharjev za tiste čase izjemen in enkraten. Žena Lojzka je ostala na posestvu svojih staršev na Stražišču in tudi otroci so odraščali na domu stražiškega deda in babice. Anza je živel pri svojih starših, kmečka opravila pa je opravljal na obeh posestvih. Najbolj pogosto je bila pravzaprav z očetom na Prežihovi bajti hčerka Nežka.5
Kuharjev Anza je znal potolažiti svojega brata Voranca tudi v času njegovih evropskih poti, ko je bil najstarejši brat v dolgi politični emigraciji (1930–1939). Vedel je, kakoje Voranc navezan na dom, zato mu je redno pisal o razmerah na domačiji in v domačem kraju. Leta 1931 mu je Voranc odpisal, »da so mu njegova pisma prava uteha, ker zna brat tako lepo ubrati domače strune.«6 Voranca je namreč vedno zanimalo, kako gre z gospodarjenjem na Préžihovi bajti; kako je stanje v domačih Kotljah; kako bo z letino in odplačili dolgov in kako hotuljska soseska prenaša gospodarsko krizo. Prav zato je Voranc v letih od 1933 do 1935 po zaslugi brata Anzana še razširil svoje politično in gospodarsko obzorje, saj si je v bratovih pismih, ki jih imenuje »zgodbe o domači vasi«7, zagotavljal neprekinjeno vednost o svoji »jamniški soseski«, katere usodo v letih od 1921 do 1930 je kasneje širokopotezno in polno razgrnil v romanu Jamnica. Voranc je v istem pismu (24. 7. 1931) bratu Anzeju očital le: »… samo škoda, da so tako redka.« Pa ga je hitro tudi opravičil: »Poleti že razumem to stvar, človek se izgara pri delu pošteno in tisti prosti čas, ki še ostane, se človek rad razgrne pod kako lesnačo.– Ti imaš še pa tisto letanje sem in tja, ker si na dveh krajih zastavljen.«8
Anza Kuharje Vorancu kljub napornemu delu na dveh kmetijah predvsem pozimi, ko je imel malo več časa, v pismih podrobno opisoval dogajanje med kmečkimi ljudmi v Mežiški dolini, mu poročal o eksekucijah zaradi zaostalih davkov in opisoval žalostno usodo tistih, ki so jih brezsrčne posojilnice pognale na boben.9
Veselje do lova in pomoč pri uradniških poslih hranilnice
Prežihov Anza je rad tudi lovil, če je le utegnil. Tudi z bratom Lojzom, kadar je po vrnitvi iz Pariza prišel na obisk na Prežihovo bajto, in s hotuljskimi prijatelji iz zelene bratovščine je po gozdnih stezicah Preškega vrha, Podgore in Podkraja pogosto sledil gozdnim živalim. Na pričujoči fotografiji se je leta 1930 fotografiral skupaj z bratom Lojzom ter z domačini Tonejem, Rožankom in Gačnikom.
V zadnjih letih pred izbruhom 2. svetovne vojne je Ivan Kuhar opravljal tudi uradniške posle v hranilnici, ki je imela sedež v znani guštanjski gostilni Millonigg (pozneje gostilna »Pod Uršljo«).
5 Ustna izjava hčerke Ivana Kuharja Ane Ristič z dne 19. 7. 2017.
6 Druškovič, Drago: Prežihov Voranc: Pisatelj in politik. Celovec, Ljubljana 2005, str. 184.
7 Prav tam, str. 283.
8 Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Pisma. I. V: Zbrano delo, 11. knjiga, Ljubljana 1989, str. 30.
9 Druškovič, Drago: Prežihov Voranc : Pisatelj in politik. Celovec, Ljubljana 2005, str. 387.