Glavni pogoj za razvoj premogovnikov v dobi, ko še ni bilo cenenih tovornih vozil za tovorni prevoz je bila železnica. Do 2. pol. 20. stol. so bili premogovniki, ki niso ležali neposredno ob železniški progi, omejeni na majhno lokalno porabo premoga pri krajevnih industrijah in v gospodinjstvu. Zaradi pomanjkanja železniške zveze izkop premoga v okolici Zabukovice še ni imel pomembnejšega obsega. Velik del proizvodnje, predvsem drobni premog, so uporabljali za kurjenje apnenic.
Zabukovški premogovnik je bil oddaljen dve uri hoda od celjske železniške postaje in še cesta je bila tako v slabem stanju, da je bil prevoz zelo drag. Kmalu za tem, ko je Danijel von Lapp premogovnik prodal državi, so začeli intenzivno razmišljati o izboljšanju odvoza premoga od rudnika do železniške postaje v Žalcu. Prevoz premoga z vprežno živino na večje razdalje po slabih cestah pa ni omogočal konkurenčnosti.
Po dograditvi Savinjske proge so se porodile ideje o železniški povezavi med novo progo in industrijskimi obrati na drugi strani Savinje. Leta 1902 je Ludwig Rittar Maček von Bosnadol iz Zagreba obdeloval načrt za 6,290 km dolgo progo od železniške postaje v Petrovčah do njegovih obratov v Zabukovici. Proga bi potekala v smeri sever-jug zahodno od Kasaz proti Libojam, pri Slovenskem dolu pa bi zavila prosti zahodu do Zabukovice.
