Članek predstavi življenje in delo domnevno prve slovenske pesnice Fanny Haussmann. Na začetku opiše zgodovino ter gospodarski razvoj dvorca Novo Celje, v času ko je bil lastnik oče Fanny Ludwig Haussmann. V nadaljevanju skuša pojasniti kako je Fanny prišla v stik s slovanskimi jeziki in takratno slovensko poezijo, kakšen vpliv na njo je imelo revolucionarno leto 1848 in kako je sočustvovala z očetom, ki je bil obtožen prevar in nepravilnosti pri reševanju gospodarskih problemov Novega Celja. Na koncu pa so objavljene njene pesmi.
Bila je edinka Josepha Ludwiga Haussmanna. O letih odraščanja Fanny Haussmann je malo znanega, bila je izobražena ženska, prvih slovenskih besed pa naj bi jo naučila mati. Bila je redoljubna in urejena. Nekaj let po materini smrti, sta se z očetom preselila v Dobrišo vas pri Petrovčah, kjer je oče kupil graščino Novo Celje.
Svoje prve pesmi je začela objavljati ob marčni revoluciji leta 1848 v liberalnih Celskih Novinah. Po objavi pesmi Vojaka izhod, je navdušila slovenske narodnjake in Lovro Toman je spesnil odo v njeno čast. Osma pesem z naslovom Hervatov zvezda je bila objavljena 5. januarja 1849 v časopisu Slovenija. Da ne bi bilo dvomov o njeni pripadnosti novi domovini, da je zavedna Slovenka, naj bi potrjeval podpis pod pesmijo »F. Haussmann, Slovenka«.
Revolucionarni val marčne revolucije je udaril tudi njenega očeta, saj se je zaradi propadlega fevdalizma znašel v finančnih težavah. Prisiljen je bil prodati Novo Celje, s prodajo pa se je zapletel v dolgotrajne pravde, ki so ga spravile v ječo ter mu poslabšale zdravstveno stanje. Očetove težke razmere so močno vplivale tudi na Fanny, saj se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo. Njena pljučna tuberkuloza je napredovala, tako da je 4. aprila 1853, stara 34 let, umrla. Pokopali so jo v petrovški baziliki.
Ljudje, ki so jo poznali, so jo opisovali kot lepo, visokoraslo gospodično, strastno kvartopirko, vneto pripadnico katoliške vere in damo, ki je bila vedno oblečena v črno.
Kot pesnica je Fanny Haussmann po smrti utonila v pozabo. V osemdesetih letih 20. stol. so počasi oživili spomine nanjo. S tem pa so prišli tudi pomisleki glede avtorstva pesmi. Ali so res njene ali se za njenim podpisom skriva kdo drug. Njeni rokopisi se niso ohranili. Edini, ki je ohranjen, je rokopis njene nemške pesmi Zum Nahmensfeste (Cesarju za god).