Ko sem se pred dobrimi dvajsetimi leti z družino iz Celja preselil v Škofjo vas, niti pomislil nisem na to, da bi se lotil pisanja njene zgodovine, saj sem bil preveč zavzet s pisanjem o povsem drugačnih zgodovinskih temah, kot je krajevna zgodovina. Ideja, da se lotim proučevanja preteklosti kraja, v katerem živim in s katerim se čutim povezanega, se je v meni porodila šele pred nekaj leti, ko sem spoznal, da z zgodovinopisjem nikakor ne morem povsem prenehati, saj je to ne le moj poklic, ampak tudi neke vrste hobi. Tako je po dobrih dveh letih zbiranja virov in pisanja nastala ta knjiga, ki je sedaj pred bralcem. Kot je iz njenega naslova razvidno, je v njej poleg zgodovine Škofje vasi zajeta tudi zgodovina njene bližnje okolice, ki jo predstavljajo naselja Arclin, Prekorje, Runtole, Šmarjeta in Zadobrova, pri obravnavanju nekaterih tematik pa je v njej izjemoma zajeta tudi njena širša okolica. Glavni poudarek je seveda na Škofji vasi, saj je predstavljala gospodarsko, kulturno in politično središče obravnavanega območja.
Knjiga je zasnovana tako, da so v njej prikazane vse pomembnejše tematike, največji poudarek pa je na prikazu razvoja oblasti in krajevne samouprave po letu 1875, ko je bila ustanovljena občina Škofja vas, s čimer je Škofja vas postala središče krajevne samouprave in je to ostala do danes, ko je v njej sedež krajevne skupnosti. V knjigi navedeni podatki večinoma temeljijo na arhivskem gradivu, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje, nekaj arhivskih dokumentov pa hranita tudi Arhiv Republike Slovenije in Muzej novejše zgodovine Celje. Žal je treba ugotoviti, da se od arhivskega gradiva predvojne in okupacijske občine Škofja vas ni ohranil niti en sam arhivski dokument, ne kaj dosti boljše pa ni tudi z ohranjenostjo arhivskega gradiva organov oblasti in krajevne samouprave, ki so v Škofji vasi imeli svoj sedež po letu 1945. S tem, ko je bilo to arhivsko gradivo izgubljeno oziroma uničeno, je bil za vedno izgubljen izredno pomemben vir za zgodovino obravnavanega območja v obdobju od druge polovice 19. pa vse do konca 20. stoletja. Če bi se to arhivsko gradivo ohranilo, bi bila vsebina te knjige nedvomno še veliko bogatejša.
Na koncu bi se rad lepo zahvalil vsem, ki so mi posredovali nekatere podatke ali dali na razpolago fotografije ter tako prispevali k bogatejši vsebini knjige. Posebna zahvala gre g. Robertu Ožuri iz Osrednje knjižnice Celje, ki je fotografiral številne v knjigi objavljene objekte in fotografije vnesel v tekst.
