Novogradnje v smeri proti južnemu delu so zasedale ravninsko dno vse do zgodovinske prometne osi, ki je že od nekdaj povezovala Velenjski grad in razvalino Šaleškega gradu. Središče mesta se je poravnalo s Šaleško cesto, območje industrijskih hal Gorenja pa z železniško progo. Dosežki neustavljivih graditeljev so do konca leta 1965 že jasno zarisali novo podobo Velenja. Udarniki so uredili Sončni park in mestno središče ter nadaljevali z regulacijo Pake. Med letoma 1962-63 so s prostovoljnim delom zgradili vodovod, kotalkališče, osrednje mestno otroško igrišče, gradbeniki pa so dokončali več stanovanjskih blokov na Prešernovi, Tomšičevi, Kidričevi in Šaleški. Leta 1963 je Velenje tudi formalno postalo središče Šaleške doline.
Kolektivno gradnjo stanovanj je leta 1965 zaustavila prva povojna kriza v rudarstvu, ki sta jo sprožila dva dejavnika: padec cene lignita zaradi manjšega povpraševanja in politični poseg republiškega vrha – likvidacija projekta izgradnje veleplinarne EKK (energetsko kemični kombinat). Ta naj bi proizvodnjo premoga povečal iz treh na kar šest milijonov ton in širil odkopavanje premoga na območje Šoštanja. V tem obdobju se je oblikovalo obrtno – industrijsko območje na vstopu v Velenje iz celjske smeri ter proizvodne hale Gorenja v nekdanjih prostorih Starega jaška, kamor je Gorenje že leta 1960 preselilo svojo proizvodnjo štedilnikov in peči na trda goriva. Odkopavanje premoga proti Šoštanju je doseglo Družmirje, kar je ogrozilo tudi cesto Velenje – Šoštanj. Mesti so povezali z novo cesto ob južnem robu Doline in tako odrezali Staro Velenje od novega mesta.
V Velenju so dogradili komunalno infrastrukturo, oblikovali široko lokalno trgovsko mrežo, mesto pa je pridobilo še svojo gimnazijo, muzej na gradu in novo centralno pokopališče na pobočju Podkraja.
