Naslov prispevka sestavljajo besede Prežihove matere ob izidu novele Samorastniki. Njej je zgodbo o Hudabivški Meti pripovedoval njen ded, ona jo je prenesla na svojega sina. Zgodba, napisana 1935. leta v Parizu, objavljena istega leta v Sodobnosti, je danes uvrščena »na Unescov seznam literarnih del, ki nas predstavljajo svetovni javnosti« (Puhar 1982: 29).
Literarni kritiki so Prežiha označili kot enega najboljših slovenskih prozaistov, povest Samorastniki pa štejejo v vrh slovenskega socialnega realizma. »Termin socialni realizem je sicer specifično slovenski, toda literatura, ki jo ta oznaka prekriva, je del splošnega evropskega in svetovnega literarnega dogajanja med obema vojnama« (Kolšek 1995: 18). Za dela, nastala v tem obdobju, je značilna izrazito humanistično obarvana socialna misel, ki ima pred očmi slovenskega človeka s socialnega dna. Tako so o Prežihu že leta 1940 v Ljubljanskem zvonu zapisali, da je pisatelj »zavrženih in prekletih ljudi«.
Josip Vidmar ga je označil kot regionalnega pisatelja, kot človeka, ki je slovensko literaturo odkril in predstavil Koroško z njenimi lokalnimi posebnostmi. Zanj je bil predvsem opisovalec koroških ljudi in njihove pokrajine.
O Prežihovem Vorancu kot o socialnorealističnem in koroškem pisatelju se je dostikrat izčrpno pisalo. Miran Hladnik je opozoril na še eno komponento Prežihovega literarnega ustvarjanja. O Prežihu je pisal kot o piscu kmečkih povesti, po njegovem mnenju pravih dokumentarnih študij o psihi, življenju in boju malih slovenskih kmetov in delavcev.
Glede na to, da nas novela Samorastniki predstavlja v svetu, je zanimivo poiskati odgovor na vprašanje, v kakšni meri Prežihovi literarni teksti, poleg nedvomne umetniške kakovosti, ustrezajo načinu življenja. So res »čisto po resnici, nič zlagani, nič predjani«?
Z znanstvenim raziskovanjem kulture in načina življenja se ukvarjajo etnologi in kulturni antropologi. Cliffird Gertz preprosto odgovori na vprašanje, kaj ti ljudje počnejo: pišejo. Pisanje je tisto, ki zapoveduje pripovedovanje zgodb in ustvarjanje slik. Antropološki teksti niso nujno oddaljeni od romanov, potopisov in spominov. Tudi antropološki teksti so literarni teksti, zato je mogoče tu potegniti vzporednico. V literaturi in antropologiji je iskal ustrezen način opisovanja družbene realnosti oziroma pisanja o njej Nigel Japport. Literaturo in antropologijo je skušal primerjati v načinu opisovanja družbene realnosti. Bistvena za antropološki tekst je izkušnja pisca, in sicer izkušnja potovanja med različnimi načini življenja, med različnimi simbolnimi svetovi. Iz etnološkega oziroma antropološkega teksta naj bi bilo razvidno, da izvira pisanje iz dela na terenu – iz stika z ljudmi in kulturo. Antropologija temelji na deskriptivni resnici etnografije in se posveča dejstvom in ne zadoščanjem umetnosti. Na drugi strani se o literaturi razmišlja kot o pisanju, ki je fikcijsko in domišljijsko. Literatura običajno jemlje kulturni milje in ga transformira, izrabi – bolj kot predstavi zaradi njega samega. Literarni tekst je torej indirekten, selektiven in vase usmerjen.
Literatura in antropologija predstavljata način gledanja (Rapport 1999: 35), kar pomeni, da zajemata poimenovanje stvari, utrditev sveta, usmerjenost kolektivnih aktivnosti, izpeljavo oziroma izvor pomena in sistematizacijo resnice. Pisanje o ljudeh pomeni oživljanje zgodb, podob in simbolizma.
Kaj torej menijo raziskovalci kulture in načina življenja, če vzamejo Prežihova dela pod drobnogled? Etnologinja Marija Makarovič je zapisala, da »Prežihova umetniška resnica o ljudeh izjemno realistično ustreza tudi dejanskim strokovnim etnološkim ugotovitvam« (Druškovič 1995: 130). Njegova umetniška upodobitev človeka ne temelji zgolj na opisu edinstvenih osebnostih karakteristik, temveč ga opiše v skladu z njegovo miselnostjo, pogojeno s socialnim razredom, ki mu pripada.
V Prežihovih delih je vse polno drobcev, ki so za etnologijo še posebno zanimivi. To so opisi kmečke materialne kulture, običajev, skupinskega dela, oblik druženja, regionalne barvitosti ter zapisi lokalne zgodovine. V jezikovnem smislu je pisatelj našel v pogovornem mežiškem narečju, ljudski frazeologiji in izrazju vir besedja in podob. Družbeni kontekst pa je uporabil predvsem kot topos in oblikovalni model. Za Prežiha je značilno, da je zavzel novo perspektivo. Iz običajne optike pisatelja, ki nastopa kot vsevedni zunanji pripovedovalec, je sprejel novo gledanje z zornega kota ljudi, ki jih je opisoval. Prežih »piše kot član skupnosti, ki jo opisuje, oz. ker v trenutku, ko o njej piše, postaja član in gleda na dogodke z njenimi očmi« (Šalamun – Biedrzycka 1987: 333). Pogled iz notranjosti skupine ustvarja z oblikovanjem sočloveških vezi.
Poleg osebnoizpovednega motiva je Prežiha k pisanju gnala želja po predstavitvi življenja, kot ga je videl okoli sebe. Ta tendenca je skupna slovenski socialni literaturi tridesetih let. Takrat nastajajoča literarna dela so bila »izraz resnične domače socialne problematike, ki je bila na obrobnih delih slovenskega ozemlja /…/ še očitnejša in je prizadevala zlasti najemniški in bajtarski del kmečkega prebivalstva« (Kolšek 1995: 19). O Prežihovem nasprotovanju idealizaciji, ki je vsekakor v skladu z etnološkimi znanstvenimi prizadevanji, priča naslednji dogodek. »Ko se je mudil na Norveškem in spoznal tamkajšnje socialne razmere (1933), je napisal v njihovo partijsko glasilo polemičen članek proti idiličnemu prikazovanju stvarnosti na kmečkem podeželju – kar je bilo na začetku stoletja praksa tako imenovanega ruralizma, literarne smeri, ki je bila v bistvu ostanek romantike 19. stoletja« (1995: 24).
So pa Prežihu očitali dve stvari: iz pristranosti izhajajoče nezavedno prikrivanje resnice ter prisotnost marksistične tendence. Resnica je, da je »slovenska socialna literatura za svojo osnovno idejo – spremeniti (razredno podkrepljen) svet – nedvomno sprejela marksistično spodbudo o revolucionarnem angažmaju umetnika, kar pomeni, da je hotela družbo in njene socialne konflikte prikazovati kritično – takšne, da jih je mogoče in potrebno spremeniti. Toda pri vrhunskih piscih te literature (Prežih, Kranjec, Kosmač in po vojni Ivan Potrč) je ta tendenca dodobra potopljena v konkretno gradnjo zgodbe in psihologijo oseb, zato lahko ta literatura umetniško učinkuje tudi mimo tedanjih socialnih in socialističnih teorij« (1995: 19, 20). Marijan Kramberger pa je iskal opravičilo za pristranost v Prežihovem iskanju zgleda. »Tako močno, tako nestrpno je njegovo hotenje najti aktivnost, ki jo bo lahko z vsem srcem in brez zadržka moralno pozitivno ocenil« (v: Puhar 1982: 40). »Pravzaprav je ves Prežihov greh v tem, da je izredno Metino osebnost hotel napraviti za revolucionarno osebnost, da je silo in vztrajnost njene volje do borbe hotel postaviti revolucionarjem za zgled – tu je izvor njegovega silovitega občutenja« (v: Puhar 1952: 31).
Prežihova dela so postala predvsem po zaslugi šolskega čtiva ter številnih ekranizacij in radijskih iger zelo znana. Samorastnike je Alenka Puhar označila celo kot nekakšno »splošno ljudsko last« (Puhar 1982: 31). Ko pa so Prežihu prvič predlagali, da bi njegove Samorastnike posneli, je vzkliknil: »Saj ni skoraj nič dialogov!« Ko mu je France Brenk omenil, kako mora v filmu čim več povedati slika in da bodo podobe Samorastnikov tako bogate, kot je bogat njihov besedni opis, je dejal: »Vseeno je premalo« (Brenk 1980: 32).
»Z Jaro gospodo (1953) znamenitega gledališkega režiserja Bojana Stupice se je uresničila težnja, naj se slovenski film opre na bogato kulturno in umetnostno tradicijo, zlasti na književnost. Seveda je takšna usmeritev po eni strani pomenila izmikanje aktualnemu političnemu diktatu, po drugi pa izziv, ki ni bil povezan samo z vprašanjem transpozicije, pomembne za utrjevanje nacionalne identitete, ampak tudi s kritičnim stališčem do uniformalnega in idealiziranega razumevanja sveta, ki ga je velikokrat prva napovedala prav književnost« (Furlan, Kavčič, Nedič, Vrdlovec 1994: 14). Samorastnike so posneli leta 1963.
Uporabljena literatura:
1. France Brenk, Prežihov Voranc in film, v: Koroški fužinar – posebna številka, str. 32, 33, Ravne na Koroškem 1980.
2. Drago Druškovič, O etnografskih sestavinah Prežihove proze, v: Traditiones 24/1995, str. 125–131, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU: Ljubljana 1995.
3. Polona Flere, Slovenske igre in scenariji: Televizijske igre, 5. zvezek, Slovenski gledališki in filmski muzej, Ljubljana 1991.
4. Silvan Furlan, Bojan Kavčič, Lilijana Nedič, Zdenko Vrdlovec, Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–1993, Slovenski gledališki in filmski muzej, Ljubljana 1994.
5. Slavko Jug, Maja Kaufman, Slavko Lokar, Mirko Mahnič, Nataša Sosič – Fabjan, Slovenske igre in scenariji: Radijske igre in priredbe za radio 1929–1985, 2. zvezek, Slovenski gledališki in filmski muzej, Ljubljana 1898.
6. Andrijan Lah, Mojca Kaufman, Slovenske igre in scenariji: Prizori in priredbe za oder, 1. zvezek, Slovenski gledališki in filmski muzej, Ljubljana 1988.
7. Peter Kolšek, Od Ivana Preglja do Cirila Kosmača: izbor novel, zbirka Klasje, III. letnik, DZS, Ljubljana 1995.
8. Lilijana Nedič, Slovenske igre in scenariji: Filmski scenariji, Izvedbe in natisi, 3. zvezek, kronološki popis, Slovenski gledališki in filmski muzej, Ljubljana 1990.
9. Alenka Puhar, prvotno besedilo življenja. Orisi zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Globus, Zagreb 1982.
10. Nigel Rapport, Representing Anthropology, Blurring Genres: Zigzagging Towards a Literary Anthropology, v: MESS Mediterranean Ethnological Summer School, vol. 3, Piran 1997/1998, str. 29–48, FF OEIKA, Ljubljana 1999.
11. Katarina Šalamun – Biedrzycka, Razvoj Prežihove pripovedne proze v povezavi s spremembami pripovedne perspektive ali od osvobajajočega se do povezujočega se subjekta, v: Socialni realizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi; mednarodni simpozij v Ljubljani od 26. do 28. junija 1985, str. 323–338, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1987.
*Besedilo je bilo prvič objavljeno v katalogu: Prežihova bajta, Spominski muzej Prežihovega Voranca, 1979–1999.
