V današnjem času je prebiranje časopisja, bodisi dnevnega bodisi revij, že prav poseben in utečen ritual ter skorajda obvezna manira sodobnega človeka, toda v preteklosti ta medij ni bil stalen spremljevalec ljudskih množic. Še najbolj so bili skeptični do novitet, pa čeprav so jim bile s tem v dlan položene vse aktualne informacije, nasveti in dobrodošle misli. Tudi Prijátel, prvi prekmurski časopis, je spadal v to skupino.
Preden je časopis začel izhajati, je Agustič izdal Poskusno številko (Kazájôči broj) z jasno izraženim konceptom, s katero je želel bralcem predstaviti in približati programsko zasnovo časopisa, tako s tematiko kot s terminologijo. Fiktivni naslovnik je bil Ogrski Slovenec, kajti Agustič je želel svojim rojakom ponuditi raznovrstno informacijo v razumljivem jeziku, jih narodnostno in kulturno informirati.
Za szlovenszke domorodce med Mürov ino Rábov je bil časopis novost, do katere so bili sprva nezaupljivi (politična tematika!), poleg tega tedaj branje časopisov med ljudstvom še ni bilo spremljajoči dejavnik družinskega življenja, vendar so sčasoma začeli poslanstvo časopisa sprejemati in ga dojemati kot vir dobrodošlih informacij, kot pomemben vir slovenske kulturne zgodovine.
Po prvotnem odklonilnem odnosu do časopisa Prijátel, so njegov dober namen začutili tudi v osrednjeslovenskem prostoru:
»Ogerski Slovenci se vendar začinjajo po malem zavedati, da so Slovenci in da jim je treba večje omike v svojem lastnem jeziku. K temu pripomaga nekoliko občno napredovanje /…/, nekoliko pa tudi njih peštanski časopis »Prijátel«.« (Slovenski narod, 11 12. 1877, let. 10, št. 282, str. 2).
Žal se je do danes ohranilo oz. je v razvidu le nekaj številk časopisa, a je kljub temu iz tega razviden njegov velik pomen, ki ga je imel v času izhajanja. Predstavlja namreč razvoj prekmurskega tiska v posvetno smer, poleg tega je prvi publicistični poskus za funkcijskozvrstno širjenje prekmurskega jezika.
Najsi je bilo izdajanje časopisa povezano s političnimi ambicijami Agustiča ali pa, kar je verjetneje, ljudstvu vstopnica do dviga narodne zavesti in bralne kulture, je dejstvo, da je bila zasnova, urejanje in pisanje časopisa v maternem jeziku sredi meščanskega okolja v madžarski prestolnici zelo odločna in drzna poteza Agustiča, ki je v luči osebnega doživljanja sveta okrog sebe in življenja svojih rojakov prizadevno stremel h kulturnemu in materialnemu napredku svojih rojakov v drugi polovici 19. stoletja.
Agustičeva sodelavca pri izdajanju časopisa sta bila le Janoš Flisar in njegov svak, notar Fran Čaplovič, vendar sta verjetno imela pri tem neznatno vlogo, saj bi sicer časopis izhajal še naprej po Agustičevi smrti. Zadnja številka naj bi namreč izšla dva dni pred njegovo smrtjo, tj. 17. julija 1879.
Literatura:
Ulčnik, N. (2009). Začetki prekmurskega časopisja: besedje Agustičevega časopisa Prijatel. V Mariboru: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti.
Narat, J. (2013). Agustič (Agustich, Augustič, Augustich), Imre (Emerik, Mirko), plemeniti Razdrtovski. V B. Šterbenc Svetina. Novi slovenski biografski leksikon (str. 91-93). Ljubljana: Založba ZRC.
Sedar, K (2015): Prijátel: prvi prekmurski časopis (1875-1879): 140 let. [razstava s katalogom ob 140-letnici izhajanja časopisa]. Murska Sobota: Pokrajinska in študijska knjižnica.
