Pripovedovala je Marija Lesar, rojena Gavže, v Sušju leta 1932, po domače Jožetova. Živi v Sušju, po domače Malnska. Gospa je bila v času snemanja stara 81 let. Pogovarjal se je Miha Novak, takrat učenec 8.a razreda OŠ dr. Franceta Prešerna.
Pot v šolo
Kadar je bilo veliko snega, poti niso bile prehodne. Imeli smo tako ozke poti, da smo eden za drugim hodili. Velikokrat smo se ustavili pri Korenovih, če je bil led, smo se drsali. Velikokrat smo zaradi tega zamudili šolo. Iz Sušja nas je bilo veliko. Petkova teta, ki je toliko stara kot jaz, je bila iz Sušja, Tazdlenja teta, ki je bila na Vinicah poročena, je že umrla, tudi ona je bila iz Sušja, Praznikove, Frančiškove, vse so bile iz Sušja. Bilo jih je veliko, sedaj so že vse poročene. Naš ata je tudi bil iz Sušja pa Mihatovi, veliko nas je bilo. Najprej smo se ustavili pri mlinu. Tam smo se drsali. Imeli smo posebne, doma narejene čevlje, okovani so bili z žeblji. Taki so bili najboljši za drsanje, je zelo drselo. Tako da smo včasih zamujali v šolo. Takrat se nismo učili tako, kot se zdaj, je bilo manj učenja. Pisali pa smo že v zvezke. Učili smo se slovenščino, med vojno tudi malo italijanščine. Učil nas je en majhen Italijan, nas je ustrahoval, ampak nismo veliko znali. Imeli smo posebno dovoljenje, da smo šli lahko tisto uro čez zapornico, saj so imeli Italijani Ribnico zaprto. Poleti sva šli s Petkovo teto, samo medve sva hodili v četrti razred, pa sva zamudili in naju niso spustil čez. Potem sva šli nazaj in sva sedeli na Breškem hribu toliko časa, dokler ni bilo pouka konec. Ko smo prišli domov, niso rekli, naj se gremo učit, ampak so rekli: »Delat pojdite! Pojejte, potem pa takoj delat!« Vso posodo sem morala pomiti.
Kdo bo pa doma delal!?
V Sušju sem končala štiri razrede, potem pa je bila vojna. Kasneje nisem dosti hodila v šolo, ker sem doma pomagala starim staršem. Teta je bila poročena pri Šuštarjevih, ata si je naredil hišo v Ribnici, jaz pa sem tukaj delala. Grebenc me je učil, iz četrtega razreda sem prinesla odlično spričevalo. Nisem nič znala, pa mi je vseeno odlično napisal. Si je mislil, saj ne bo nič rabila, saj bo doma kmetovala. Zelo rada bi šla naprej študirat, pa sodoma rekli: »Kdo bo pa delali?« Vse njive so morale biti obdelane. Smo sadili po tri, štiri njive krompirja, tri koruze, pšenico, ječmen, oves. Vse smo porabili doma, nismo nič kupovali, saj smo bili velika družina. Za kmeta bi bilo hudo, če bi moral moko kupovati. Če ni bil toliko sposoben, da bi si jo je sam pridelal.
Beli mlin
Žito smo nosili v Beli mlin. Samo tukaj so mleli belo moko, zato je ostalo ime pri Belem mlinu. V Žagi so mleli koruzo, pri Seljanu je bil mlin za koruzo in črno moko in naprej pri Grdinu so tudi mleli. Ko sem bila majhna punčka, sem šla v Beli mlin, pa nisem hotela vzeti vozička, sem hotela biti močna. Pa so mi rekli Malnska teta: » Punčka, kako boš pa nesla toliko moke na glavi?« »Jo bom, jo bom!« »Ne boš je nesla.« Pa sem rekla, da jo bom. Pa sem prišla samo na pol poti, sem jo že vrgla z glave, ker sem bila slabotna. Pa so me Malnska mati videli, da ne zmorem, pa so si mislili, sigurno tam nekje na Ulicah joka. Pa so mi prišli pomagat.
Zasnežene poti
Sneg smo kidali. Pozimi se je, če je bil visok sneg, poti delalo. Prišla je okrožnica, pa smo hodili kidat Na perila, na Sela, tja je hodil Tanovi stric vsak večer vodo zapirat, pa k Novi Štifti. V Ribnico so plužili s konji. Po tri, štiri pare konj so zapregli, da so vlekli leseni plug. Da so ljudje lahko prišli v mlin, so se vaščani zbrali in so kidali, eden od vsake hiše, pa so odkidali. Enkrat je bilo toliko snega, da so kidali mama, stara mama pa še brat, ki je bil v Brežah, je že umrl, ata je bil pa pri vojakih, in so kidali cel dan, da so naredili tako stezo, da so šli lahko eden za drugim.
K maši so se vozili s sanmi, konju so privezali zvončke, kraguljčke. Ko smo hodili v šolo, če smo šli po cesti, Mihatov stric seje pa s konjem kam peljal, smo ga prosili, da nas pobere. Pa je ošvrknil konja z bičem, da je še bolj tekel, nas je pa pustil. Na konju so cingljali kraguljčki, ki so jih pripeli na komat. Takrat ko je moja stara mama prišla k hiši, so pri Jožetovih tudi imeli konja. Tudi k maši so se vozili s konjem. Pri Cenetu so konja dali v hlev, šli na eno juho, potem pa domov.
Miklavževanje in običaji ob praznikih
Miklavževanja smo se zelo veselili. Ampak nismo dobili drugega, kakor domače krhlje, domače piškote, mogoče tudi kakšen bonbon, čokolad ni bilo, jih niso kupili. Če je prišel Miklavž na vas, smo se zelo bali parkeljnov. Kadar je kdo malo zaropotal z verigami, smo hitro zbežali na peč. Stiskali smo se v kotu na krušni peči. Namazali nas niso, malo so nas pocukali. Ko je prišel Miklavž, sem molila vse, kar je rekel.
V decembru se drugega praznovanja ne spomnim. Bili smo doma s starši, na peči ali okoli nje. Vsak večer smo molili rožni venec, saj smo ga morali. Praznovanja v decembru kot otrok nisem poznala. Veselili smo se za božič.
Za božič je mama zjutraj spekla potice, orehovo, rozinovo, rožičevo. Delali smo jaslice, otroci smo se radi zadrževali pri jaslicah. Nismo imeli svetlečih lučk ne okraskov. Na smreko smo dali kakšen bonbon, mama je napekla piškote, pa smo jih navezali. Vse domače. Ni bilo denarja, da bi kupovali. Za jaslice smo imeli izrezane figure iz trdega papirja, ovčke in sveto družino. Te jaslice smo postavili v kot, smrečico pa na mizo. Potem je mama zvečer pripravila še kruh, župnek. Pri tem sem ji pomagala. Spletli sva kitko za na hlebec, ki je bil bolj velik. Na ta hlebec smo dali še Jezusa in Marijo. Ob kruhu smo molili na božični večer, na novoletni večer ter na svete tri kralje. Vedno, ko smo molili, smo ta kruh prinesli na mizo, vendar smo ga malo jedli. Ostanek kruha so dali stari starši po svetih treh kraljih živini. Tak običaj je bil, da mora tudi živina dobiti božični kruh. Zvečer smo šli okoli hiše in ostalih poslopij, da smo kadili s kadilom in blagoslavljali z blagoslovljeno vodo, ob tem smo molili. Kadilo smo dali v likalnik na žerjavico, da se je kadilo. Ko smo prišli nazaj, smo imeli večerjo. Po večerji seje zbrala vsa družina pri jaslicah, kjer smo molili rožni venec.
Zbirali smo se v Zadružnem domu
Že potem, ko sem bila stara približno šestnajst, sedemnajst let, smo pripravljali prireditve. Večkrat sem igrala v kakšni igri. Mladi iz Zapotoka, Vinic, Sušja, Žlebiča in Slatnika smo se zbirali v Zadružnem domu in imeli kmečke, preproste zabave. Takrat ko sem bila mlada, je bilo lepo. V Zadružnem domu je bila peč na drva. Pa sva nesla z Boštjanovim stricem, Fortunatom, drva od doma, da smo se tam lahko greli. Hodila sem na vaje za igro. Igro smo igrali trikrat. Zelo lepo smo se imeli!
Vaška perila
Pralo se je največ dvakrat na teden. Imeli smo doma narejeno milo, saj ga ni bilo mogoče kupiti. Ko sem bila majhna punčka, stara devet let, se spomnim, da sta babica in mama sami delali milo. Kupili smo loj in lužni kamen. Prevretek smo zlili v korito, da se je strdil. Narezali smo ga na kose in ga posušili. Belo perilo smo namočili skupaj, črno pa skupaj. Imeli smo veliko leseno posodo ter perilnik. Z milom smo perilo namilili, ga močno podrgnili in sprali. V lonec smo dali kuhat belo perilo. Ko se je skuhalo, smo ga ohladili in dali v škaf ter oželi. Odnesli smo ga na vaška perila. To je bilo pri Studencu, doli na Praznikovem vrtu. Kot majhna punčka sem šla z mamo, ki je na glavi nesla perilo, kasneje pa nič več. Potem smo prali doma na roke. Pri vaškem perilu je bil izvir vode, prostora pa je bilo samo za tri perice, če so bile štiri, je morala ena počakati. Tam smo perilo izpirali toliko časa, da je bila voda čista, nato pa smo ga odnesli domov.
Ko sem bila stara dvanajst let, smo prali doma. Smo imeli posodo, v kateri smo izpirali toliko časa, da je bilo perilo čisto. Prali nismo tolikokrat kot danes, saj peremo za vsako malenkost. Jaz perem vsak teden, pa sem sama. Naš ata je prvi kupil pralni stroj. Ljudje so rekli, da ne bo nikoli opral. Tudi sama sem bila prepričana, da ne bo, če ne bodo prale roke. Pa je opral, lepo opral.
Poleti je bilo prav lepo, ko so ženske prale perilo. Tam so lepo klepetale. Vsaka je imela svoje perilo. Tudi meni je mama dala robce, da sem jih izpirala. Tako sem se začela učiti prati perilo.
Likale nismo z električnim likalnikom, ampak s takim na žerjavico. Najprej smo zakurile v štedilniku, da se je naredila žerjavica, nato pa smo žerjavico dale v likalnik in likale. Tak likalnik se je hitro ohladil, zato smo ga morale odpreti in popihati, da se je naredila bolj močna žerjavica, da je likalnik bolj grel. Nismo toliko likale kot danes.
