Prostovoljna požarna bramba v Celju je bila članica Štajerske deželne gasilske zveze. Po pravilih deželne zveze požarnih bramb iz leta 1887 so članice razdelili v okrajne požarne brambe, da bi s tem dosegli enotno organizacijo in enako urjenje. Celjska bramba je bila dodeljena 21. okrajni požarni brambi Celje. Prvi okrajni gasilski dan je bil 27. novembra 1887 v Celju. Prvi okrajni poveljnik je bil Josef Sima.
Ob 20-letnici delovanja je bramba štela 53 delovnih in 180 podpornih članov ter 11 mož čuvajev. Za poveljnika je bil izvoljen Anton Eichberger.
Vse od požara leta 1885, v katerem so odpovedale brizgalne, so bili v brambi spori. Leta 1893 je bramba sklenila, da se vse osebe, ki vnašajo v delo brambe razdor, takoj izključi. Dve leti kasneje so spremenili pravila, ki so imela za posledico prostovoljni razpust brambe, kar se je zgodilo na občnem zboru 12. januarja 1895. Člani so izjavili, da so pripravljeni gasilsko službo opravljati še šest tednov po razpustu.
15. maja 1895 je bil ustanovni občni zbor novoustanovljene požarne brambe, h kateri so pristopili tudi vsi stari člani, za poveljnika je bil znova izvoljen Anton Eichberger.
Pri požarni brambi so zaradi poplave oktobra leta 1895, ko je skoraj odneslo »kolera špital« na Bregu, čutili potrebo, da bi imeli moštvo posebej izurjeno za potrebe reševanja ob poplavah. V skupino se je javilo devet gasilcev, ki so opravili posebno urjenje za reševanje iz vode. Občina je dala izdelati dva dolga rečna čolna in ju dala na razpolago požarni brambi.
Leta 1897 je sledila notranja organizacija društva in v društvu so vpeljali prvo knjigo zapisnikov. Občni zbor je bil 16. januarja 1897. Društvo je štelo 3 častne, 51 delovnih, 181 podpornih članov in 16 čuvajev. 9. maja so prevzeli novo parno brizgalno, ki je stala 3.200 gld.
24. septembra 1899 je bil v Celju deželni gasilski dan. Pri javni gasilski vaji je parna gasilska brizgalna povsem odpovedala. Strojnika so razrešili, več članov je izstopilo iz društva ali pa so bili izključeni.
1. septembra 1901 je požarna bramba v Celju praznovala tridesetletnico svojega obstoja. Po šolski in javni vaji je bil slavnostni banket v gozdni restavraciji. Vajo je bramba opravila s parno brizgalno, vozno brizgalno, moštvenim vozom ter s premično in vtikalno lestvijo. Bramba je vajo izvedla zanesljivo in tako popravila slab vtis izpred dveh let.
18. avgusta 1904 je poveljnik Anton Eichberger zaradi bolezni odstopil z mesta poveljnika. Njegovo mesto je prevzel njegov namestnik Karl Ferjen.
Leta 1910 je bramba štela 1 častnega člana, 1 častnega poveljnika, 40 delovnih in 166 podpornih članov ter 12 čuvajev. Vrednost inventarja je znašala okrog 30.000 kron.
Iz poročila občnega zbora brambe, ki je potekal 24. januarja 1914, je razvidno, da je bilo v brambo vključenih 40 delovnih, 215 podpornih članov in 9 stražarjev. Že v začetku leta 1914 se je požarna bramba vključila v Rdeči križ kot sanitetni in reševalni oddelek in se zavezala, da bo v primeru vojne Rdečemu križu na razpolago z brambovci in opremo.
Po končani prvi svetovni vojni se je celjsko gasilstvo ukvarjalo tudi s problemom narodne pripadnosti. Že pred prvo svetovno vojno je bilo kot protiutež nemškemu gasilskemu društvu (Freiwillige Feuerwehr in Celje oziroma kasneje Prostovoljno gasilno in reševalno društvo – Freiwillige Feuerwehr und Rettungs Abteilung) 24. marca 1912 v Gaberju pri Celju ustanovljeno novo gasilsko društvo. Vodstvo in člani tega društva so bili sami zavedni Slovenci, za načelnika je bil izvoljen Franc Pušnik, za tajnika pa Ivan Prekoršek. Na prvi požar je četa odhitela 20. januarja 1913 v Trnovlje.
Trenja med Slovenci in Nemci, ki so delovali v celjskem mestnem gasilskem društvu ali v gaberskem društvu, so bila vedno hujša. Nemalokrat so gasilci pozabili na medsebojno pomoč in solidarnost.
Šele leta 1936 so Slovenci prevzeli vodstvo celjskega mestnega gasilskega društva. Za predsednika je bil izvoljen Franc Dobovičnik, trgovec. Nekateri nemško misleči člani se s tem niso strinjali, zato so izstopili iz društva.
V letih 1915 do 1917 je društveno življenje požarne brambe zamrlo. Iz poveljniške knjige je razvidno le, da so izvajali vaje, seje odbora in opravljali gledališke straže.
Vse od požara leta 1885, v katerem so odpovedale brizgalne, so bili v brambi spori. Leta 1893 je bramba sklenila, da se vse osebe, ki vnašajo v delo brambe razdor, takoj izključi. Dve leti kasneje so spremenili pravila, ki so imela za posledico prostovoljni razpust brambe, kar se je zgodilo na občnem zboru 12. januarja 1895. Člani so izjavili, da so pripravljeni gasilsko službo opravljati še šest tednov po razpustu.
15. maja 1895 je bil ustanovni občni zbor novoustanovljene požarne brambe, h kateri so pristopili tudi vsi stari člani, za poveljnika je bil znova izvoljen Anton Eichberger.
Pri požarni brambi so zaradi poplave oktobra leta 1895, ko je skoraj odneslo »kolera špital« na Bregu, čutili potrebo, da bi imeli moštvo posebej izurjeno za potrebe reševanja ob poplavah. V skupino se je javilo devet gasilcev, ki so opravili posebno urjenje za reševanje iz vode. Občina je dala izdelati dva dolga rečna čolna in ju dala na razpolago požarni brambi.
Leta 1897 je sledila notranja organizacija društva in v društvu so vpeljali prvo knjigo zapisnikov. Občni zbor je bil 16. januarja 1897. Društvo je štelo 3 častne, 51 delovnih, 181 podpornih članov in 16 čuvajev. 9. maja so prevzeli novo parno brizgalno, ki je stala 3.200 gld.
24. septembra 1899 je bil v Celju deželni gasilski dan. Pri javni gasilski vaji je parna gasilska brizgalna povsem odpovedala. Strojnika so razrešili, več članov je izstopilo iz društva ali pa so bili izključeni.
1. septembra 1901 je požarna bramba v Celju praznovala tridesetletnico svojega obstoja. Po šolski in javni vaji je bil slavnostni banket v gozdni restavraciji. Vajo je bramba opravila s parno brizgalno, vozno brizgalno, moštvenim vozom ter s premično in vtikalno lestvijo. Bramba je vajo izvedla zanesljivo in tako popravila slab vtis izpred dveh let.
18. avgusta 1904 je poveljnik Anton Eichberger zaradi bolezni odstopil z mesta poveljnika. Njegovo mesto je prevzel njegov namestnik Karl Ferjen.
Leta 1910 je bramba štela 1 častnega člana, 1 častnega poveljnika, 40 delovnih in 166 podpornih članov ter 12 čuvajev. Vrednost inventarja je znašala okrog 30.000 kron.
Iz poročila občnega zbora brambe, ki je potekal 24. januarja 1914, je razvidno, da je bilo v brambo vključenih 40 delovnih, 215 podpornih članov in 9 stražarjev. Že v začetku leta 1914 se je požarna bramba vključila v Rdeči križ kot sanitetni in reševalni oddelek in se zavezala, da bo v primeru vojne Rdečemu križu na razpolago z brambovci in opremo.
Po končani prvi svetovni vojni se je celjsko gasilstvo ukvarjalo tudi s problemom narodne pripadnosti. Že pred prvo svetovno vojno je bilo kot protiutež nemškemu gasilskemu društvu (Freiwillige Feuerwehr in Celje oziroma kasneje Prostovoljno gasilno in reševalno društvo – Freiwillige Feuerwehr und Rettungs Abteilung) 24. marca 1912 v Gaberju pri Celju ustanovljeno novo gasilsko društvo. Vodstvo in člani tega društva so bili sami zavedni Slovenci, za načelnika je bil izvoljen Franc Pušnik, za tajnika pa Ivan Prekoršek. Na prvi požar je četa odhitela 20. januarja 1913 v Trnovlje.
Trenja med Slovenci in Nemci, ki so delovali v celjskem mestnem gasilskem društvu ali v gaberskem društvu, so bila vedno hujša. Nemalokrat so gasilci pozabili na medsebojno pomoč in solidarnost.
Šele leta 1936 so Slovenci prevzeli vodstvo celjskega mestnega gasilskega društva. Za predsednika je bil izvoljen Franc Dobovičnik, trgovec. Nekateri nemško misleči člani se s tem niso strinjali, zato so izstopili iz društva.
V letih 1915 do 1917 je društveno življenje požarne brambe zamrlo. Iz poveljniške knjige je razvidno le, da so izvajali vaje, seje odbora in opravljali gledališke straže.
